Razcepljeni jaz: Življenje z disociativno motnjo identitete

Portretirana je 22-letna Lisa, ki živi z disociativno motnjo identitete, ki so jo sprožile travme iz otroštva.

22-letna Lisa je že dolgo vedela, da je z njo nekaj narobe: trpela je zaradi socialnih strahov, dezorientiranosti, slišala notranje glasove, imela različne rokopise in spominske vrzeli. Ob bolnišničnem bivanju pred tremi leti je dobila diagnozo: disociativna motnja identitete (DID). Ima različne osebnostne dele, ki se v vsakdanjem življenju izmenjujejo. "Vedno sem se počutila neverjetno tuje, telo se je zdelo, kot da ga nadzira nekdo drug," pravi Lisa. Motnja ima verjetno svoje korenine v izjemno zgodnjih travmah. Malčki, ki so izpostavljeni najhujšemu nasilju ali zanemarjanju, lahko za preživetje razvijejo ločene osebnostne strukture. Prizadeti porazdelijo izjemno boleče izkušnje na različne osebnostne dele – tako se zdi, kot da se travma ni zgodila njim samim, temveč drugim. Po podatkih SZO so hude travme v otroštvu glavni vzrok. Kljub temu v strokovnih krogih ostaja skepsa. Profesor Jörg Fegert vidi DID kot "vstopna vrata za lažne spomine" in kritizira terapevtsko induciranje "lažnih spominov". Skepsa je prav tako zelo razširjena v Franciji in na Nizozemskem. Strokovnjak za travme Ellert Nijenhuis je vendarle v študijah pokazal, da različne identitete pri bolnikih z DID na travmatične dogodke reagirajo različno. Za Liso je terapija pomembna, da izboljša komunikacijo med osebnostnimi deli in razreši amnestične pregrade. Dokumentarni film nazorno pokaže, kako obremenjujoče je življenje z motnjo, in osvetli aktualni znanstveni diskurz.