Balada o ognju

Neke zimske noči, ko je od volčjega tuljenja odmevalo, v vas prispe tuji par. Vsi ju podijo, nihče jima ne ponudi zatočišča. Obudila se je zgodba, ki se je zgodila prav v takšni vasi, v kateri je par, sprejet v stražarjevo kočo, žrtvoval svoje življenje za vas, ko so jih napadli lačni volkovi. Otroka, ki je ostal sirota, so želele posvojiti štiri družine z dečki. Sodnik je odločil, naj deklica preživi vsak letni čas pri drugi družini. Pozimi se lahko greje pri pekovi peči, spomladi ob kovačevi žerjavici, poleti se lahko pri drvarjevih v gozdu igra s srnami, jeseni pa pri svečarjevih nikoli ne bi tavala v temi. Po tem redu so tekla leta in dekle je odraščalo pri ljubečih družinah, ki so upale, da bo, ko pride čas, za moža izbrala njihovega sina. Nekoč, ko pek pravočasno ni zakuril peči, se je dekle dotaknilo košare obupane žene in kruh se je sam spekel. Drugič, ko bi kovač predrago zaračunal popravilo zlomljene sekire, se je železo v dekličini roki samo zvarilo. Ko pa svečar ni dal sveče revnemu, je dekle pričaralo svetlobo v kočo, in ko njen oče, drvar, ni hotel dati niti malo dračja zmrzujočim, je v koče prinesla toploto. Štiri družine so dekle zaman prosile, naj ognja ne daje zastonj, toda ona ni hotela za denar dajati tistega, kar je od staršev prejela zastonj, zato so se združile proti njej in jo izobčile.