Preteklost in sedanjost: Bienale nestrinjanja

Paolo Mieli in trije mladi študenti zgodovine govorijo o preteklosti z zgodovinarji in univerzitetnimi profesorji.

25. januarja 1977. Carlo Ripa di Meana, predsednik Beneškega bienala, napove, da bo izdaja tistega leta posvečena temi disidentstva v državah vzhodnega bloka. To je začetek ostre in burne polemike. Sovjetski veleposlanik v Rimu uradno zaprosi italijansko vlado, naj program prekliče, medtem ko se PCI znajde stisnjen v kleščah: na eni strani javno mnenje, ki zahteva avtonomijo od Moskve; na drugi strani vse močnejši pritiski Sovjetske zveze. Številni intelektualci in umetniki, blizu Komunistični partiji, odkrito kritizirajo odločitev Bienala, nekatere fundacije pa zavrnejo, da bi za razstave dale na voljo obljubljene prostore. Projekt se zdi obsojen na brodolom. Po skoraj letu dni polemik, po zaslugi podpore PSI in Bettina Craxija, ki je bil pred kratkim izvoljen za sekretarja stranke, bo krhka barkica Bienala uspela doseči pristanišče in izkrcati svoje protagoniste v Benetkah. 15. novembra 1977 se slovesno odpre "Bienale disidentstva". V studiu skupaj s Paolom Mielijem prof. Ernesto Galli Della Loggia.