Kjer cvetijo rumene limone

Konec leta 1915, v drugem letu prve svetovne vojne, začete z napadom mogočnega Avstro-Ogrskega cesarstva na malo Kraljevino Srbijo, so se srbski narod, njegova vojska in država znašli pred največjim preizkusom v svoji zgodovini. Na Srbijo so krenile združene armade cesarstev Avstro-Ogrske, Nemčije in Bolgarije. Branili so vsako pot, vsak hrib, vsak potoček; ko so vsaka vas, vsaka planota, vsak prelaz postajali zgodovinske kote, se je Srbija, zanašajoč se na pomoč zaveznikov, z vojsko, državnim ustanovami in številnimi begunci znašla na Kosovu, preostalem svobodnem delu svojega ozemlja. Tam je vsak nadaljnji boj postal nemogoč, zato sta se srbska vlada in srbsko Vrhovno poveljstvo, da bi se izognila kapitulaciji, odločila za edini, usoden, a hkrati časten podvig: da srbska vojska, srbska država in dotlej izbeglo prebivalstvo zapustijo svoje državno ozemlje in se v več smereh, sredi najhujše zime, umaknejo preko neprehodnih sotesk Albanije in prek dela brezpotne južne Črne Gore proti Jadranskemu morju, naproti zaveznikom. Tako srbski narod kot srbska vojska so bili izčrpani, na robu človeških moči, izstradani in slabo oblečeni. To je bil enkraten podvig v zgodovini, da je ena država odšla v emigracijo. To je bilo nezaslišano reševanje narodne časti, veličastno po podvigu in strašno zaradi velikih žrtev. Najstrašnejše v svetovni vojni. Mučeništvo srbskega naroda v pohodih za obstanek naroda in njegovo osvoboditev je vzbudilo občudovanje svobodnega sveta za Srbijo in Srbe. "Blagoslovljena bodi, dežela, ki si jih takšne rodila!" so pisali časopisi sveta. Ko so prispeli k zaveznikom na Krf, so Srbi vse svoje trpljenje strnili v pesem hrepenenja "Tamo daleko".