Ljudstvo Himba, Bušmani in levi: Trženje kulture in divjine v Namibiji

Dokumentarec kot primer svetovnega trenda pod drobnogled vzame etnomarketing v Namibiji.

Potniški avtobus se približuje vasi San Grashoek v Namibiji. Znak pozdravlja obiskovalce v "Bushman Living Museum". Že na avtobusu začnejo potniki fotografirati. Tipičen prizor – in vendar ima malo skupnega z običajnimi scenariji v kulturnem turizmu. Nobenih drvečih trum otrok, nobenih tekajočih žensk, ki vznemirjeno ponujajo rokodelske izdelke, in tudi nobenih mladih moških, ki bi proti plačilu ponujali svoje storitve. Posamezen San v zahodnjaških oblačilih izvleče dokumente, ki ga izkazujejo kot turističnega pooblaščenca skupnosti. Vljudno vpraša po vodji skupine in izroči mapo – nekakšen jedilni list – s kulturnimi ponudbami in pripadajočimi cenami. Razvrščeno glede na število turistov in število zaželenih udeleženk na strani Sanov: od preprostega ogleda vasi do transnega plesa, udeležbe na kratki delavnici izdelave nakita iz nojevih jajčnih lupin, treninga lokostrelstva, udeležbe pri tradicionalnem lovu in nazadnje poroke po "bušmansko" – vse je mogoče. Vsaka dejavnost ima fiksno ceno ter natančne podatke o trajanju in vrsti storitve. V južni Afriki so tako imenovani "Bushmen-Walks" in obiski pri "oker rdečem ljudstvu" Himba prav tako vseprisotni kot safariji za veliko divjad. S seboj nosijo priokus civilizacijske neenakosti in neistočasnosti – kot nekakšno potovanje skozi čas k starodavnim, "primitivnim" kulturam. Zato se v številnih prospektih in turističnih brošurah pojavljajo zgovorne besede o obisku v prazgodovini ali "kameni dobi" človeških kultur. Če sledimo razlagi trenutno mednarodno najuglednejših antropologov Jeana in Johna Comaroffa, gre za svetovni trend, ki je morda v južni Afriki še posebej opazen: vzpostavljanje etno-tematskih parkov oziroma tako imenovanih "živih muzejev". Po njuni analizi v knjigi "Ethnicity, Inc." lahko muzealizacija tradicionalnih kultur iz komercialnih razlogov vodi v zelo različne procese in situacije. Možni rezultati takšnih medkulturnih stikov se izkažejo za nič kaj enoznačne, kot bi dopuščale predpostavke večine etnologov: ko so postavljeni pred izbiro, da pod pritiskom državnih zakonov in upravnih režimov svojo življenjsko prakso povsem opustijo ali pa del svojega časa vložijo v samopredstavitev kulturnih tradicij, druga možnost vsaj v najboljšem primeru pomeni manevrski prostor za ljudi in kolektive, ki se upirajo selitvi s podeželja in vsiljeni izgubi kulture. Dokumentarni film "Himba, Bušmani in levi" jemlje etno-marketing v Namibiji za primer svetovnega trenda v ravnanju z "eksotičnimi" avtohtonimi kulturami. Sprašuje se, kako je živeti v "živem muzeju" ali v "kulturni vasi": Kaj ta oblika komercialnega izkoriščanja kulturnih kompetenc in etnične zgodovine pomeni za prizadete ljudi? Ali gre dejansko za – čeprav ambivalentno – priložnost, preživeti po bolj ali manj lastnih merilih ob ohranjanju lastnih tradicij? Ali pa vodi privzgojena praksa samopredstavljanja v vse večjo izgubo identitete, vse do občutka kulturne prostitucije?