Grafiti (E5)

V peti epizodi raziskujemo, zakaj imamo ljudje potrebo po umetniškem izražanju v javnosti in na kakšen način se to kaže v sodobnem svetu. Skozi zgodovino človekovega obstoja so bile zapisane risbe ali besede, vklesane v javne površine. Rimska mesta so bila posejana z različnimi slogani, vklesanimi v kamen, s katerim so bila zgrajena. Vikingi so v srednjem veku pustili svoj pečat celo na Hagiji Sofiji. V Istri najdemo eno najstarejših skupin risb v tem delu Evrope. Skozi Romualdovo jamo nas vodi arheologinja Maja Čuka, ki nam pokaže risbe, stare od 17.000 do 30.000 let. Ta nagon po risanju se v javnosti pojavlja še danes, kar se najbolj pozna pri otrocih. Na Osnovni šoli Gustava Krkleca grafitarska navdušenka Antonija Bačić izvaja delavnico za učence prvega razreda. Prvošolci so pričakovano navdušeni. V Berlinu kustosinja muzeja Urban Nation Michelle Houston predstavlja razstave grafitarjev in drugih vizualnih umetnikov v kontekstu visoke umetnosti. Pojasnjuje, kako so umetniška dela cenjena in cenjena. Javna umetnost lahko služi tudi kot oblika rehabilitacije. V bolnišnicah in zaporih že nekaj let organizirajo stenske poslikave pod strogo nadzorovanimi pogoji. Zagrebški klinični center ima na stenah več kot sto poslikav, kar je organizirala dr. Melinda Šefčić. Poleg izvajanja akcij stenskih poslikav raziskuje tudi vpliv poslikav na paciente v bolnišnicah in zapornike v zaporih. V Tokiu obiščemo enega tehnološko najbolj dovršenih muzejev likovne umetnosti in se pogovarjamo s Takashijem Kudo, članom kolektiva, ki je ustvaril muzej, TeamLab. Zagrebški prvošolci nas spomnijo, kako nedolžna in iskrena je lahko umetnost, tudi narisana na steno.