Nibelunški prstan (E0)

Mitološka saga o nibelunškem zakladu sodi med najbolj znane nordijske mite, ki so s svojimi motivi, legendami in liki segali še globoko v evropski krščanski čas in se zlasti v anglo-saških in germanskih deželah ohranili v kolektivnem spominu tamkajšnjih narodov tja do obdobja romantike. Še posebej pa jih je v evropsko zavest povrnil skladatelj Richard Wagner s svojo tetralogijo Nibelunški prstan, ki je nemalo vplivala tudi na iskanje izvornih ljudskih korenin nemštva, kakor si ga je zamislil in na perverzen način udejanjil njegovo iracionalno prekletstvo nemški nacizem v Hitlerjevem času. Nadaljevanka Nibelunški prstan obnavlja osnovno zgodbo o tragični ljubezni med Siegfridom in Brunhildo, pripadnikoma starih poganskih verovanj v Walhalo, kjer se zbirajo padli junaki skupaj z bogovi, na čelu z Odinom (Wotanom), in njunem usodnem srečanju s svetom pokristjanjene Burgundije, kralja Güntherja, njegove sestre Krimhilde in nibelunškega izobčenca Hagna, svetom, kjer že vladajo pohlep po moči in oblasti, zavist in ljubosumje. Prstan, ki ga je Siegfried otel bajeslovnim bitjem Nibelungom, je simbol moči, ki si jo človek neupravičeno prilašča na račun bogov, bogovi pa, katerih gospostvo nezadržno tone v somrak, se za svoj zaton neusmiljeno maščujejo nad človekom tako, da mu v neuresničljivost prestavijo prav to, kar si najbolj želi, in ga zato ženejo v neusmiljen spopad z okoljem in samim seboj. Harmonija v svetu bo vzpostavljena šele takrat, ko bo prstan znova vrnjen njegovim izvornim lastnikom – bajeslovnim bitjem, ki živijo v temnih globinah Rena, se pravi, onkraj človekovega tostranstva.