Kritična potovanja: Moja hiša, moja plaža, moja Zelandija: komu pripada obala?

V nizozemski provinci Zeeland naj bi se gospodarski interesi in varstvo podnebja bolje uskladili.

650 kilometrov obale, široke plaže in kratek čas vožnje: nizozemska pokrajina Zeeland je še posebej priljubljena med prebivalci Severnega Porenja-Vestfalije. Manfred Bergstermann iz Duisburga že več kot 30 let prihaja tja s svojo družino. Na kampu "Duinrand Recreatie" v Burgh-Haamstedeju ima najet prostor in je kupil majhno leseno hiško. Pred dvema letoma je prejel odpoved. Lastnik kampa namreč želi na tem območju zgraditi luksuzni park z vilami. Manfred Bergstermann in drugi prebivalci kampa se želijo upreti in so se odločili za tožbo. Zahtevajo odškodnino in se bojijo, da bo ta razvoj postal vzor tudi na drugih mestih v Zeelandu. Napovedi namreč kažejo na drastično povečanje števila turistov v prihodnjih letih na nizozemski obali. Že za binkoštne praznike je skoraj nemogoče dobiti nastanitev. Prostor je omejen, preprosti kampi se spreminjajo v naselja počitniških hišic, cene rastejo. Eden od poskusov, kako zadovoljiti naraščajoče povpraševanje in hkrati zaščititi naravo, je projekt "Waterdunen" v bližini Breskensa. Na območju za zaščito ptic, kjer spomladi gnezdijo tisoči galebov in drugih ptic, nastaja počitniški park z do 600 nastanitvami. Ekolog Marcel Klootwijk pogosto hodi po tem območju s svojim daljnogledom. Upal je, da bo koncept uspel in da turisti ne bodo motili gnezdečih ptic. V tako imenovani viziji obale je zakonsko določeno, kje in kako se lahko gradi ob obali – poskus, da bi uskladili turizem, trajnost in interese upravljavcev počitniških parkov, hotelov in kampov. A skozi poletje se izkaže: gospodarske interese in varstvo podnebja je težko uskladiti.