Kitajska taborišča za prisilno delo (E2)

V času vladavine Deng Xiaopinga so bila taborišča preoblikovana v podjetja: Upravitelji taborišč so delovali kot delodajalci, ki so morali poskrbeti, da je bil sistem dobičkonosen. Laogai je postal osrednji instrument kitajskega gospodarstva. Prihodki iz taborišč so pomagali vzdrževati brutalen sistem zatiranja. Hkrati je vlada spodbujala naložbe mednarodnih korporacij. Rezultat: taborišča so ustvarjala dobiček in so lahko svoje izdelke ponujala na svetovnem trgu. Deng Xiaoping je izvedel reforme, ki so sprostile nadzor partije nad družbo. Konec sedemdesetih let so si Kitajci končno upali zahtevati več demokracije. Svoje zahteve so objavili na "zidu demokracije" v središču Pekinga. V osemdesetih letih je vlada pragmatično dovolila nekatere reforme, vendar je vedno posredovala, ko je videla, da je ogrožena oblast komunistične partije. Represija je dosegla vrhunec s krvavim zatrtjem demokratičnega gibanja na Trgu nebeškega miru 4. junija 1989. Xi Jinpingov prevzem oblasti leta 2012 je bil povezan z novimi upi, saj so ljudje od njega kot nekdanje žrtve kulturne revolucije pričakovali, da bo izvedel reforme. Vendar novi voditelj ni dopuščal nobene kritike, niti na internetu. V laogai je poslal druge skupine: etnične ali verske manjšine, predstavnike civilne družbe. Sistem je razširil na zapore za nezakonito zaposlene delavce in politične disidente. Za spremljanje 1,4 milijarde Kitajcev se zdaj uporablja najsodobnejša tehnologija. Izgon zdaj grozi vsakomur, kadar koli in kjer koli. Laogai predstavlja jedro Xi Jinpingove moči in pojasnjuje prevladujoč vpliv, ki ga imata Xi in komunistična partija nad državo.