V kleti

Avstrijci se počutijo svobodno v svojih kleteh.

Tam lahko brez ovir uresničijo svoje obsedenosti, bodisi igrajo z vlaki, likajo nacistične uniforme (v barvah nemške zastave), se objemajo z realističnimi lutkami dojenčkov ali zadovoljujejo svoje sadomazohistične potrebe. Režiser Ulrich Seidl vedno uporablja svoje dokumentarne in igrane filme, da kritizira najbolj neprijetne teme, s katerimi sooča zahodno družbo, in razvil je lasten konfrontacijski, vendar empatični pristop, da bi to dosegel. Enake lastnosti opisujejo tudi ta esejistični film, ki na mnogo načinov briše mejo med opazovanjem in igro. Na primer, Seidl uporablja svoje "table", kot jih imenuje, da snema svoje subjekte od spredaj, jih kadira v simetričen prostor, da se ustvari učinek naslikanega portreta, ki gleda nazaj na gledalca. Ta refleksivni poudarki prekinjajo opazovalne prizore dogajanja v kleti in intervjujev, v katerih subjekti skrivaj in pogumno delijo svoje strahove in želje. Kot je pojasnil na predstavitvi dokumentarca, Seidl meni, da klet predstavlja podzavest Avstrijcev. To je, kot pravi, "kraj teme, kraja strahu, kraja človeških prepadov".