Svet jazza

Klasična glasba je svet pravil, jazz svet svobode. Kolikor je takšno stališče nepošteno do klasike, toliko je tudi nekritično do jazza, zlasti danes, ko je tudi on v veliki meri institucija, čeprav v tem pogledu zaostaja za staro grofico. Oboje sta, skratka, svetova pravil in svetova svobode, v obeh obstaja pritisk tradicije, njenih svetnikov in konvencij, pa tudi prostor za odkrivanje novega v znanem in za navdihnjeno stopanje v neznano. Eden izmed izstopajočih jazz-bralcev je japonski pianist Makoto Ozone, ki se je v klasiki na kratko izobraževal kot mladenič. Po končanem študiju na Berkleeju bo Ozone postal eno izmed opaznejših imen post-bopa osemdesetih in devetdesetih, snemajoč solidne albume avtorske glasbe in jazz-standardov. Mainstream občinstvu bo verjetno najbolj znan po dolgoletnem sodelovanju s priznanim vibrafonistom Garyjem Burtonom, s katerim je nastopal tudi v Zagrebu. Prav rezultat tega sodelovanja je, med drugim, hvaljeni album "Virtuosi", sestavljen iz aranžmajev klasičnih skladateljev, kot so Scarlatti, Delibes, Rahmanjinov in neizogibna Ravela in Gershwina. Po tem albumu se bo Ozone diskografsko večkrat vračal h klasiki, kot na albumu "Road to Chopin" ali na posnetku Mozartovega koncerta "Jeunehomme" s Škotskim nacionalnim jazz-orkestrom. V podobnem formatu se je Ozone v začetku junija znašel v Zagrebu, kjer je s Simfoničnim orkestrom HRT in pod vodstvom maestra Pascala Rophéja izvedel "Rapsodijo v modrem" in Ravelov "Koncert za klavir in orkester v g-molu", nekaj dni kasneje pa nastopil tudi z Jazz orkestrom HRT, pri čemer je pokazal, koliko svobode je mogoče najti v obeh kontekstih.