ICT na TI (E97)

Digitalna preobrazba bančnega in širšega finančnega sektorja v regiji je vstopila v fazo, v kateri ni več dovolj le polepšati uporabniške izkušnje prek mobilnih aplikacij in spletnega bančništva. Kot opozarja Martina Bagarić Maršić iz Dorsuma, so prav temeljni, tako imenovani core sistemi, največja točka zaostajanja, in to ne le na Hrvaškem, temveč tudi v večjem delu Srednje in Vzhodne Evrope. "Če govorimo o front-end sistemih, smo tu morda celo v prednosti v primerjavi z regijo," pravi, a takoj dodaja, da so banke in finančne institucije na ravni zalednih sistemov še vedno obremenjene z zastarelo infrastrukturo. "Ko govorimo o core banking sistemih, smo tu zaostali." Takšni sistemi so, kot poudarja, pogosto zgrajeni na starih tehnologijah, del njih pa še vedno temelji na COBOL-u. Težava ni le tehnološka zastarelost, temveč tudi dejstvo, da nove regulativne zahteve, večji obseg transakcij in naraščajoča pričakovanja uporabnikov zahtevajo povsem drugačno raven hitrosti in prilagodljivosti. To je še posebej opazno v trenutku, ko trg prehaja na vse krajše roke poravnave in ko takojšnja plačila, avtomatizirana preverjanja ter strožji nadzor postajajo standard. "Zdaj je res čas za digitalno preobrazbo core sistemov," sporoča Bagarić Maršićeva. Vendar se prav tu začne največja težava. Banke takšnih sprememb ne morejo izvesti čez noč, niti si ne morejo privoščiti prekinitve poslovanja. Zato Bagarić Maršićeva zavrača pristop popolne in nenadne zamenjave sistemov. "Res nisem za 'big bang' rešitve," pravi in opozarja, da so takšni projekti izjemno tvegani tako za institucije kot za njihove uporabnike. Namesto tega zagovarja modularen pristop, pri katerem je treba najprej jasno določiti, kaj institucijo najbolj pesti, katere procese želi spremeniti in kako bo merila uspeh spremembe. Tehnologija, poudarja, pride šele za tem. Iz pogovorov z bankami vidi, da je največje operativno breme še vedno v razdrobljenosti. "Povprečna banka ima okoli deset sistemov, s katerimi ljudje delajo vzporedno in ročno prepisujejo podatke iz enega v drugega," pojasnjuje. Posledica so visoki stroški, počasnost in neučinkovitost, pa tudi nekakovostni podatki, dvojniki in nepotrebno ročno delo. Zato prvi korak digitalne preobrazbe po njenem mnemnju ni nakup nove tehnologije, temveč mapiranje in poenostavitev procesov. "Treba je popisati vse procese" in jih nato s pomočjo objektivnega zunanjega partnerja optimizirati še pred samo implementacijo rešitve. Sprememba mora pri tem priti od zgoraj, saj brez jasne odločitve vodstva ni dejanskega premika. Dodaten pritisk prihaja iz sveta fintech. "Fintech je v prednosti, ker nima legacy sistemov," pravi Bagarić Maršićeva in opozarja, da so takšni igralci agilnejši in se hitreje odzivajo na tržne spremembe. Klasične banke morajo po drugi strani hkrati izvajati regulativo, nadzorovati stroške in iskati prostor za inovacije, kar v praksi pogosto pomeni, da za razvoj ostane premalo časa, virov in denarja. Podobno previdnost vidi tudi pri umetni inteligenci. Banke z njo, kot pravi, za zdaj "koketirajo" predvsem pri enostavnejših nalogah, kjer so podatki točni in strukturirani, na primer pri podpori strankam ali hitri obdelavi podatkov. Pri zahtevnejših finančnih odločitvah pa je meja še vedno jasna. "Ko gre za investicijske modele, ne želim bota, želim človeka," pravi in poudarja, da bodo zaupanje, preglednost in človeški stik še dolgo ostali ključni v odnosu s strankami. Hkrati vidi umetno inteligenco kot pomembno orodje za interno optimizacijo, pri čemer navaja, da so v lastnih projektih "proof of concept" posamezne razvojne naloge uspeli skrajšati z osmih delovnih dni na enega do dva. To kaže, da bo umetna inteligenca pospeševala razvoj in avtomatizacijo, vendar bo njeno polno sprejetje v visoko reguliranem bančnem sektorju vseeno počasnejše kot v drugih panogah.