ICT na TI (E98)

Telekomunikacijska industrija vstopa v eno svojih najzahtevnejših, a tudi najzanimivejših obdobij, prav na stičišču omrežij, podatkovnih centrov, umetne inteligence in geopolitične varnosti pa se lomi vprašanje njene prihodnje vloge. Kot poudarja Tomislav Makar iz T-Minus 10, sektor ne more več živeti le od tradicionalnega modela prihodkov, saj je poraba uporabnikov za klasične telekomunikacijske storitve večinoma stabilna, medtem ko vse več denarja odteka za digitalne naročniške vsebine in druge storitve, ki jih uporabniki dojemajo kot zaželene, ne pa nujne. "Telekomunikacijski račun postaja nekaj, kar je nujno, te storitve pa postajajo nekaj, kar se želi," opozarja Makar in pojasnjuje, zakaj operaterji poskušajo razširiti ponudbo s paketi, dodatnimi vsebinami in novimi digitalnimi modeli. Hkrati tehnološke zahteve še nikoli niso bile večje. Pravi 5G Standalone, FTTH, napredni podatkovni centri in naložbe v umetno inteligenco zahtevajo ogromen CAPEX, kar je še posebej občutljivo v industriji, kjer rast prihodkov ni več linearna. Makar ob tem poudarja, da podatkovnih centrov ni več mogoče obravnavati le kot komercialno infrastrukturo za namestitev računalniških virov. "Podatkovni centri so praktično ključni elementi temeljne infrastrukture," pravi in opozarja, da so varnost, razpoložljivost energije, hlajenje, skalabilnost in fizična odpornost postali enako pomembni kot sama računalniška moč. V tem smislu današnje digitalno gospodarstvo ne temelji več le na oblaku kot abstraktnem pojmu, temveč na zelo konkretni, robustni in nenehno dostopni infrastrukturi. Prav tu Makar vidi tudi hrvaško priložnost, vendar brez olepševanja resničnosti. Hrvaška ima po njegovem mnenju določene primerjalne prednosti, od industrijskih segmentov, pomembnih za oskrbovalno verigo podatkovnih centrov, do znanja na področjih, kot sta napredno hlajenje in energetska oprema. Vendar hkrati opozarja, da država ne more biti konkurenčna brez ugodnejše industrijske cene električne energije, dovolj močnega prenosnega omrežja in jasne razvojne strategije. Veliki globalni igralci, naj gre za hyperscalerje ali druge ponudnike digitalne infrastrukture, lokacij ne izbirajo po sentimentu, temveč po učinkovitosti, ceni in zanesljivosti. Z drugimi besedami, Hrvaška ima potencial, vendar brez resno urejenih pogojev ta potencial ne bo samodejno postal naložba. Zato vprašanje telekomunikacijske infrastrukture ni več le tržno, temveč tudi državno-strateško. Makar odkrito kaže razumevanje za modele, v katerih želi država ohraniti večji nadzor nad ključnimi komunikacijskimi koridorji, zlasti v času, ko digitalna suverenost postaja sestavni del nacionalne varnosti. "Pomembno je, da ta infrastruktura ni v celoti pod komercialnimi interesi mednarodnih telekomunikacijskih skupin, temveč da imajo države določeno raven suverenosti," sporoča. V hrvaškem primeru to pomeni, da razprave o združevanju ali močnejšem strateškem upravljanju delov javne telekomunikacijske infrastrukture niso več teoretične, temveč se vklapljajo v širši evropski trend vračanja infrastrukture v sfero dolgoročnega nacionalnega interesa. Na evropski ravni celotno sliko dodatno zapleta konsolidacija trga. Medtem ko so Združene države in Kitajska zgradile velike trge z manj operaterji in večjo investicijsko zmogljivostjo, Evropa še vedno išče ravnovesje med konkurenco in sposobnostjo financiranja nove generacije omrežij, optike, sistemov umetne inteligence in podatkovnih centrov. Makar tega vprašanja ne vidi le skozi klasična združevanja operaterjev, temveč skozi veliko širšo spremembo industrije, v kateri so prevzemi vse pogosteje motivirani s strateškimi in ne le finančnimi razlogi. Hrvaška je ob tem premajhen trg, da bi spremembe opazovali izolirano, zato bodo tudi morebitne transakcije odvisne od regionalnega in evropskega konteksta, regulatorjev in varstva konkurence. Morda pa je njegovo najpomembnejše sporočilo tisto o umetni inteligenci. Po njegovem mnenju transformacija z umetno inteligenco ni le še en tehnološki val, temveč globoka sprememba načina, kako podjetja organizirajo procese, podatke in odločanje. Del hrvaških podjetij še ni končal niti klasične digitalne transformacije, drugi del dela na posameznih primerih uporabe umetne inteligence, medtem ko tretji že gradi tisto, kar Makar imenuje AI Factory – model, v katerem se poslovanje in tehnologija prilagajata nenehnemu ustvarjanju nove vrednosti prek agentov, avtomatizacije in podatkovnih platform. Pogoj za to je jasen: brez kakovostno digitaliziranega poslovanja in nekakšnega digitalnega dvojčka ni prave umetne inteligence. Prav zato telekomunikacije danes niso več le sektor, ki povezuje uporabnike, temveč infrastruktura, na kateri temelji celotno digitalno, vse bolj pa tudi gospodarstvo umetne inteligence.