ICT na TI (E99)

Univerzitetno računsko središče Univerze v Zagrebu, bolj znano kot Srce, je bilo v oddaji ICT na Ti predstavljeno skozi pogovor z direktorjem Ivanom Marićem kot institucija, katere zgodovina v veliki meri spremlja razvoj računalništva, interneta in digitalne infrastrukture na Hrvaškem. Povod je 55 let od odločitve iz aprila 1971, ko je Svet Univerze v Zagrebu sprejel idejni projekt ustanovitve ustanove, ki bo računalniško tehnologijo postavila v službo akademske in znanstvene skupnosti. Z današnje perspektive se ta odločitev kaže kot izrazito vizionarska, saj je bila sprejeta v času, ko je bilo računalništvo še rezervirano za ozek krog strokovnjakov, digitalna preobrazba pa ni bila ne poslovni ne družbeni pojem. Marić opozarja, da je bilo Srce od začetka zamišljeno kot infrastrukturna institucija in ne le kot kraj, kjer se nahaja računalnik. Prvi velik korak je bil povezan z nabavo takrat zmogljivega osrednjega (mainframe) računalnika in izgradnjo posebne stavbe na današnji lokaciji v Marohnićevi ulici. Ta stavba, dokončana sredi sedemdesetih let, je bila v osnovi prvi velik podatkovni center, namenjen akademski in znanstveni skupnosti na Hrvaškem. Ni šlo le za tehnološko naložbo, temveč za strateški projekt, s katerim se je takratna univerzitetna skupnost povezovala z računalniško prihodnostjo. Skozi sedemdeseta in osemdeseta leta je bilo Srce središče mainframe računalništva, terminalskih omrežij in zgodnjih oblik povezovanja akademskih ustanov na Hrvaškem. Terminalsko omrežje je omogočalo dostop do računalniških virov iz več hrvaških mest, hkrati pa so se razvijale tudi prve oblike povezovanja z evropskimi akademskimi omrežji. Ta kontinuiteta je postala posebej pomembna v začetku devetdesetih let, ko je imelo Srce ključno vlogo pri razvoju hrvaškega akademskega omrežja, povezovanju z internetom in registraciji nacionalne vrhnje domene .hr. S tem je Hrvaška dobila prepoznavno identiteto tudi v digitalnem prostoru. Posebej pomembno je, da se je velik del tega razvoja odvijal v vojnem obdobju, v okoliščinah, ki so bile daleč od idealnih za velike tehnološke projekte. Kljub temu je Srce skupaj z akademsko skupnostjo, FER-om, takratnim Ministrstvom za znanost in CARNetom sodelovalo pri izgradnji temeljev internetne infrastrukture na Hrvaškem. Od zgodnjih povezav nizkih hitrosti do kasnejših ATM, gigabitnih in današnjih visokozmogljivih omrežnih rešitev je ta evolucija pokazala, kako se je akademski sektor pogosto nahajal pred širšim trgom pri sprejemanju novih tehnologij. V zadnjih dveh desetletjih se je poudarek premaknil na koncept skupne digitalne infrastrukture. Srce danes deluje kot sodobna IT-ustanova za znanost in visoko šolstvo s katalogom približno tridesetih javnih storitev, ki pokrivajo podatkovne centre, omrežne plasti, računalniške vire, informacijske sisteme, podatkovne repozitorije in podporo uporabnikom. Marić pri tem poudarja, da Srce ni komercialni ponudnik storitev, temveč javna ustanova, katere naloga je akademski in znanstveni skupnosti omogočiti dostop do ključnih digitalnih virov. Eden najpomembnejših korakov je bil projekt Hrvaškega znanstvenega in izobraževalnega oblaka (HRZOO). Z njim je bila zgrajena mreža porazdeljenih podatkovnih centrov z novim podatkovnim centrom v kampusu Borongaj, obnovljenimi zmogljivostmi v stavbi Srca ter dodatnimi lokacijami v Osijeku, Reki in Splitu. Skupna moč te infrastrukture presega 2,5 megavata, podatkovni centri pa so povezani z visokozmogljivimi povezavami, da bi zagotovili dostopnost digitalnih storitev in odpornost sistema. V to infrastrukturo so umeščeni akademski oblak in napredni računalniški viri, vključno s superračunalnikom Supek. Poleg računalniške in omrežne infrastrukture je Srce razvilo tudi pomembno podatkovno plast. Sistema Dabar in Hrčak kažeta, kako pomembno je za znanstveno skupnost imeti odprte, strukturirane in zanesljive repozitorije. Dabar danes obsega več kot 180 institucijskih repozitorijev, medtem ko Hrčak združuje hrvaške znanstvene in strokovne revije v odprtem dostopu. Na to se navezujejo sistemi digitalne identitete, dostop do Wi-Fi omrežij prek mednarodnih akademskih standardov, sistem Merlin za e-učenje ter vrsta informacijskih sistemov, brez katerih si je sodobno visoko šolstvo težko predstavljati. V novi fazi razvoja v središče prihaja umetna inteligenca. Marić pri tem izpostavlja, da umetna inteligenca ni nastala čez noč, temveč je rezultat dolgotrajnega razvoja strojnega učenja, računalniških zmogljivosti, algoritmov in eksplozivne rasti podatkov. Za akademsko skupnost je ključno, da Srce že ima dva osnovna pogoja za razvoj umetne inteligence: računalniško infrastrukturo in podatkovno infrastrukturo. Razlika v primerjavi s komercialnimi globalnimi platformami je v kakovosti podatkov, saj znanstveni podatki prestajajo preverjanja, izvirajo iz raziskovalnih procesov in imajo bistveno višjo raven zanesljivosti. S tem se vloga Srca ponovno širi. Kot je pred več kot pol stoletja ustanovitev računalniškega središča napovedala vstop akademske skupnosti v digitalno dobo, današnji razvoj podatkovnih centrov, superračunalnikov, repozitorijev in informacijskih sistemov ustvarja temelje za odgovorno uporabo umetne inteligence v znanosti in izobraževanju. Poleg računalniške moči bodo v prihodnjem obdobju enako pomembni upravljanje podatkov, varnost, interoperabilnost in digitalna suverenost. Srce se je tako iz zgodovinske računalniške ustanove razvilo v eno osrednjih institucij hrvaške akademske digitalne infrastrukture.