Ameriški narodni parki (E1)

Veliki kanjon je del Unescove svetovne naravne dediščine. Komaj katero drugo naravno čudo na svetu deluje bolj osupljivo. Do 1.600 metrov globoko se je reka Kolorado skozi milijone let vrezala v kamen in ustvarila sotesko, ki na najširšem mestu meri skoraj 30 kilometrov. Za zaščito velikih delov edinstvenega kanjona je ameriška vlada leta 1908 ustanovila narodni spomenik, iz katerega je leta 1919 nastal Narodni park Grand Canyon. Leta 1979 je Unesco Veliki kanjon razglasil za svetovno naravno dediščino. Koloradska planota in soteska sta izjemno različna življenjska prostora: visoke planote, ki obdajajo kanjon, so ravne in tvorijo mozaik gozdov, step in travnikov. Tu živijo veverice, vapiti, mulasti jeleni in celo puma. Pogosto se na travnikih severno od kanjona pasejo bizoni. Pred več kot stoletjem, nastali s križanji z govedom, so jih naselili v Arizoni. Razmnožili so se in živijo v naravi. Tu najdemo tudi viloroge antilope, najhitrejše kopenske sesalce v Ameriki, in prerijske pse. V starih, zapuščenih rovih teh glodavcev rovne sove vzgajajo svoje mladiče. Kot edina vrsta sov na svetu gnezdi pod zemljo. Večina od petih milijonov obiskovalcev, ki vsako leto pridejo v narodni park, uživa v spektakularnem razgledu z južnega roba velikanske soteske, ki leži več kot 2.100 metrov visoko. Čisto blizu v les odmrlih borov detli želodarji urejajo svoje shrambe: v stotine izklesanih luknjic so nadevali z želodi, da preživijo zimo. Med visokim planotastim svetom in globoko spodaj tekočo reko Kolorado ležijo puste, nedostopne prepadne stene. To je življenjski prostor puščavskih debelorogih ovc, pravih osvajalcev Velikega kanjona. Lahkotno se povzpnejo skoraj v vsak kotiček velike soteske in se v času parjenja spopadajo v spektakularnih dvobojih. Če grožnje in bahavost ne zadostujejo, ovni zajamejo zalet in z vso silo trčijo rogovi drug ob drugega. Trideset kilometrov po zračni črti je na najširšem mestu od severne do južne strani Velikega kanjona. Za enega najredkejših ptic na svetu, kalifornijskega kondorja, to ni nikakršna razdalja. Z razponom peruti dobri tri metre premaga to razdaljo v nekaj minutah. Zahvaljujoč zahtevnemu reševalnemu projektu je še danes mogoče v ZDA opazovati kondorje. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja jih je bilo le še 22. Zadnje so ujeli in v oskrbi ljudi vzrejali, da bi jih rešili pred izumrtjem. Danes kroži nad zahodom ZDA že več kot 400 kondorjev, od tega približno 100 nad Velikim kanjonom. Reka Kolorado se še danes vedno globlje zarezuje v svoje starodavno rečno korito. Dno doline je na približno 700 metrih nadmorske višine in se v več stopnjah spušča. Mraz in sonce nenehno odluščujeta novo gradivo iz sten, ki ga dež spira v reko. Le malokateri obiskovalec vstopi v notranjost kanjona, in le vsak stoti spozna narodni park iz "rečne perspektive". Za tiste, ki si drznejo na vožnjo z ladjico po Koloradu, spada v program tudi razburljiv spust z raftom skozi brzice Kolorada. Poletje je morda najboljši čas, da Veliki kanjon doživimo v najlepši "svetlobi": skoraj vsak dan se nad veliko sotesko vlečejo nizki oblaki. Nad izsušeno deželo nastajajo mogočne nevihtne celice, ki povzročijo, da se kanjon zdi majhen in nepomemben. Nato se nebo razbesni z naravnost biblično silo in tisoči ton dežja in toče bobnijo v veliko sotesko. In znova se potrdi: ni drugega kraja na Zemlji, ki bi tako osupnil kot Veliki kanjon.