Ameriški narodni parki (E6)

Severna Aljaska je tako redko poseljena in nedostopna kot le malokatero drugo območje na Zemlji. V gorovju Brooks leži narodni park Vrata Arktike, brez hiš, brez cest, niti planinskih poti ni. Komaj tisoč obiskovalcev se vsako leto izgubi semkaj. Večina turistov se namesto tega odpravi v narodni park Denali, da bi videla najvišjo goro Severne Amerike, Mount McKinley, ali k slapovom Brooks, kjer ogromni grizliji lovijo losose. Čeprav se to morda zdi spektakularno, se občutek divjine hitro izgubi. Povsem drugače je v narodnem parku Vrata Arktike, 34.287 kvadratnih kilometrov brezpotne in neokrnjene divjine daleč od kakršne koli civilizacije: tu se ogromne črede karibujev selijo tisoče kilometrov do svojih pašnikov in s svojimi mladiči prečkajo ledene reke. Pižmovni voli prenašajo tako arktični mraz kot invazije komarjev. Arktične suslike in ledene žabe pa se med zimskim spanjem skoraj "zamrznejo". Za maloštevilne obiskovalce je narodni park Vrata Arktike raj. Ne le za ljubitelje narave, temveč tudi za alpiniste, saj so granitni stolpi in strmine vrhov Arrigetch izziv. Je del niza zavarovanih območij: proti severu se narodni park odpira v orjaško planjavo, ki sega do arktične obale Aljaske. Tam beli medvedi preživijo poletje in čakajo, da Severno ledeno morje zamrzne. Na zahodu se razteza narodni park doline Kobuk s svojimi edinstvenimi arktičnimi peščenimi sipinami. In vzdolž razbrazdanih gorskih verig gorovja Brooks se selijo skupine Dallovih ovc. Ogromne črede karibujev prečkajo to regijo. Zahodnoarktična čreda z okoli 300.000 živalmi je največja. Najraje se zadržuje v planjavah severno od gorovja Brooks, na tako imenovanem North Slope. Na svojih letnih selitvah karibujci ne premagajo le gora Brooks, temveč s svojimi mladiči prečkajo tudi številne deroče tundrske reke. Brez cest, brez planinskih poti in brez zavetišč – te okoliščine obiskovalcem ne olajšajo raziskovanja narodnega parka Vrata Arktike. To je svet, ki v veliki meri obstaja brez ljudi. Zaščiteno območje zgolj zaradi njega samega. Grizliji tu živijo tako neovirano kot skoraj nikjer drugje. Hrane pa je zanje malo in razpršena je na širokem območju. Medvedi so neprestano v iskanju in zasedajo ogromna območja. Le na redkih mestih se pozno poleti nekateri izmed njih zberejo, da bi lovili losose. Ker je to daleč od morja, je tam precej manj rib kot pri slapovih Brooks na jugu Aljaske. In ker lososi pred drstenjem ne sprejemajo več hrane, so, ko pridejo v notranjost Aljaske, tudi precej manj mastni. Podnebje v Severni Aljaski je skrajno. Zima je dolga in bridko mrzla. Vse se v tem času zdi kot mrtvo. Le severni sij riše neverjetne podobe na nočno nebo. Mnogo živali takrat območje zapusti. Kdor ostane, potrebuje zelo posebne prilagoditve, da preživi. Arktične suslike so to mojstrsko rešile: energijo varčujejo tako, da med zimskim spanjem znižajo telesno temperaturo pod ledišče – edinstveno za sesalca!