Gledati, namesto poslušati

Oddaja za gluhe in naglušne s podnaslovi.

Na odru Münchenskih Kammerspiele so gluhi, slišeči, s kognitivnimi oviranostmi in trisomijo. Razlike so jasne - skupni cilj pa tudi: Skupaj ustvarjajo gledališko predstavo na enakopravni ravni, ki zajema najrazličnejše jezikovne ravni: govorjeni jezik, znakovni jezik, Deaf Performance, Visual Sign, srednjevisokonemščino. V gledališkem prostoru gre - spet - za to, da se na oder postavi klasika, ki mnogim ljudem pomeni svet. "Tristan in Izolda" - Klasika o ljubezni in trpljenju, predvsem za glasbeno gledališče, natančneje za opero. Kajti Richard Wagner je iz srednjeveške legende ustvaril eno svojih najslavnejših glasbenih dram. Vendar pa režiserka Nele Jahnke v Münchenskih Kammerspiele ne zbira opernih pevcev in pevk. Richard Wagner naj bi zazvenel - vidno zazvenel: skozi Deaf Performance! Malo petja je lahko tudi. Osnova pa ni toliko Wagnerjeva interpretacija legende, temveč verzni roman Gottfrieda von Straßburga. Izvirna zgodba nakazuje smer - ne da bi citirala pot. Ali mora zaljubljeni par tudi v Kammerspiele tako dramatično umreti - ali pa morda celo uiti smrti? Po prvih skupnih tednih vaj je režiserka še vedno radovedna, kako se bo pripoved v tej različici končala. Veliko bolj kot zgodba Nele Jahnke in ekipo zaposluje vprašanje, kako želijo svojo legendo pripovedovati. Gre za neizrekljivo, opevano, večplastno, nerazumljivo, mogoče in nemogoče. Ljubezen. Ljudje. Skupaj. Kaos? V skupnem gledališkem prostoru so prisotne najrazličnejše oblike izražanja: slišne in vidne, žive in že pretekle govorice, glasba in petje, performans in Visual Sign. In te oblike izražanja se razširjajo ali postavljajo pod vprašaj skozi to, kar igralci in igralke ter tolmači sami prinašajo s svojimi zmožnostmi ali omejitvami. In poleg tega se naučene meje zabrišejo: na primer tolmači niso več zgolj jezikovni posredniki - temveč postanejo tudi sami akterji. Slišeči uporabljajo znakovni jezik. Glasba postane vidna, znakovni jezik slišen. Kaos? Sehen statt Hören spremlja proces vaj in prizadevanja vseh vpletenih, da bi razširili meje na gledališkem odru, tudi zato, ker to zahtevajo različne potrebe. Ali celo tako, da poskusijo nekaj povsem novega.