Naših šest celin (E3)

Nobena druga celina ni tako oddaljena od vsega drugega kot Avstralija in Oceanija. Oddaljenost omogoča razvoj edinstvenih živalskih vrst in rajskih posebnosti brez tujih vplivov ter preživetje ene najstarejših kultur na svetu. Prav ta naravna raznolikost pa je tista, ki Evropejce privablja na Pacifik in za vedno spremeni otoke. Pred 50 milijoni let je razpadla doslej zadnja celina: nastali sta Avstralija in Antarktika. Antarktika zamrzne, Avstralija pa se pomakne proti severu in postane najbolj suha celina na svetu. Zaradi ledene dobe nastane kopenski most med Avstralijo in Papuo Novo Gvinejo, Avstralija pa postane dom ene najstarejših kultur na svetu. Aborigini so s prilagajanjem in kulturnimi tehnikami uspeli razviti celotno celino kot življenjski prostor. Predvsem njihovo poznavanje skritih vodnih virov je kasneje evropskim priseljencem omogočilo, da so se tu naselili. Vulkani pacifiškega ognjenega obroča so postali ustvarjalci edinstvenega otoškega sveta Oceanije. Minerali v magmi oplodijo tla in spremenijo otoke južnega Pacifika v raje, koralni grebeni pa podpirajo bogato morsko življenje. Polinezija postane dom pogumnih pomorščakov, ki s katamarani prepotujejo na tisoče kilometrov, da bi raziskali nove dežele - pridejo vse do Nove Zelandije. Kulturna zgodovina Nove Zelandije je precej novejša. Vetrovne razmere so sprva onemogočale kolonizacijo, dokler se v srednjem veku ni odprla kratka priložnost, ki je Polinezijcem omogočila, da so se izkrcali tukaj. Nova Zelandija in pacifiški otoki so zadnje bele lise na planetu, ki so bile kolonizirane. Tu se je razširila polinezijska kultura, ki je zdaj postala sestavni del novozelandske vsakdanje kulture. Svetovi Avstralije, Oceanije in Nove Zelandije si ne bi mogli biti bolj različni. Združuje jih njihova izoliranost. In večstoletna kulturna in gospodarska izmenjava, ki regijo povezuje veliko bolj kot geologija.