Sanjske poti v Švici (S2 E1)

Pred 100 leti je poštni avtobus prvič peljal po tej poti. Domenico Barenco in Maura Marchetti želita ob obletnici ponuditi vožnjo s starodobnim avtobusom. Toda ali bo Saurerjev alpski avtobus iz leta 1954 zmogel strmo pot? Gotthard ni gora, temveč masiv z več vrhovi. In mit. Poštna avtobusna proga čez prelaz je ena najstarejših v Švici. Pred 100 leti je poštni avtobus prvič peljal po njej. Kot izlet. Za samo prečkanje je že takrat obstajal vlak. Ni bila več muka, kot prej s poštno kočijo. A vseeno je lahko postalo neudobno. Podjetje je namreč pogosto uporabljalo znameniti kabriolet podjetja Saurer: "Car Alpin". Domenico Barenco vozi naslednika iz leta 1954. On in njegova sodelavka Maura Marchetti imata, kot pravita, "rumeno kri". Prihajata iz družin z dolgo poštno tradicijo. S starodobnim avtobusom želita ponuditi jubilejno vožnjo. Toda ali bo Saurerjev alpski avtobus zmogel strm vzpon skozi divje romantično sotesko Schöllenen mimo Hudičevega mostu? Ozka skalna pregrada nad Göschenenom je dolgo časa zapirala dostop do Gottharda in s tem prehod proti jugu v kanton Ticino. Po legendi so Urnerji most lahko zgradili le s pomočjo hudiča. Ob njem je strma plezalna pot s spektakularnim razgledom. Danusia Riva jo želi premagati skupaj s svojimi plezalnimi kolegi. Gosta megla pa njeno namero spremeni v nepredvidljivo nevarnost. Čeprav je bilo Gotthard mogoče prečkati le z enim vzponom in enim spustom, je dolgo veljal za težje prehoden kot drugi alpski prelazi. Dokler ni prišla poštna kočija. Z natančno rekonstruirano različico zgodovinske petkonjske kočije že več kot 30 let ponuja postiljon Daniel Würgler turistične prehode čez Gotthard. Freibergerski konj Marlon je še najstnik in je letos prvič zraven. V času razcveta švicarskega poštnega prometa s konjsko vprego je bilo okoli 20 nesreč na leto. Večinoma zato, ker so se konji splašili. Okoli poti živijo kozorogi, svizci, gamsi, koze, pa tudi največja čreda jakov v Švici. Kdor želi naravo doživeti od blizu, jo najbolje premaga peš. Brata Dubacher sta 14 let delala, da je to mogoče. Sta graditelja Poti štirih virov. Nekega dne sta opazila, da imajo kar štiri reke svoj izvir okoli Gotthardskega masiva: Ren, Rona, Reuss in Ticino. Povezala sta jih s pohodniško potjo. A njuno delo se nikoli ne konča, saj podnebne spremembe poti nenadoma naredijo neprehodne, cele odseke pa izginjajo. Danes morajo trije že spet s helikopterjem navzgor. Čeprav so vsi bratje že čez sedemdeset, še vedno sami skrbijo za 120 kilometrov dolgo pot, dvigujejo težke skalne bloke, da priljubljena pohodniška pot ostane prehodna.