Strah na ulici: Kako moško nasilje oblikuje življenja žensk

Po soočenju s skrivnim snemalcem je tekačica opozorila na ogroženost žensk v javnem prostoru.

To ni osamljen primer. Večina žensk lahko poroča o takšnih izkušnjah. To ne mine brez posledic zanje. Ženske omejujejo svojo svobodo. Izogibajo se določenim krajem, pazijo na svoja oblačila, telefonirajo na poti domov in držijo ključe med prsti kot improvizirano orožje. Toda zakaj je odgovornost pri morebitnih žrtvah in ne pri storilcih? "Le tisti, ki izvaja nasilje, ga lahko prepreči," pravi Agota Lavoyer, strokovnjakinja za spolno nasilje. In to zadeva predvsem moške: 95 odstotkov spolno motiviranih nasilnih dejanj v javnem prostoru storijo moški. Iz tega se je švedsko mesto Umea naučilo žalostne lekcije. V poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je serijski posiljevalec mesto spravil v strah in grozo. Leta je izvajal brutalne napade na ženske in tako zaznamoval občutek varnosti cele generacije. Dve desetletji kasneje velja Umea za eno najvarnejših mest v Evropi. "NZZ Format" sprašuje, kako lahko javni prostor postane varnejši, in prikazuje, zakaj morajo biti moški osrednji del rešitve. Kakšni so zakoni v Švici? V filmu je obravnavan primer Yanni Gentsch – ženske, ki jo je med tekom skrivaj snemal neznanec. V Nemčiji je dogodek ostal nekaznovan. Kako pa je s takšnim primerom v Švici? Po besedah profesorja kazenskega prava Marca Thommna z Univerze v Zürichu so trenutno na voljo le omejene pravne možnosti za ukrepanje proti tako imenovanim "creepshotom" – torej skrivnim spolno motiviranim posnetkom. Od prenove kazenskega prava na področju spolnih deliktov leta 2024 pa obstaja nov kazenski dejanski stan: "spolno nadlegovanje s sliko". Ta je bil prvotno uveden, da bi kazensko zajel pošiljanje nadlegovalnih slik – na primer tako imenovanih "dick pics". Po Thommnovih besedah pa še ni jasno, ali bi tudi namensko izdelovanje posnetkov, kot je v primeru Yanni Gentsch, spadalo pod to določbo. O tem bodo odločala sodišča. Po civilnem pravu v Švici velja pravica do lastne podobe. Ta pa večinoma velja le, če je oseba na posnetku prepoznavna – na primer po obrazu ali drugih jasnih značilnostih. Težje je, če do posnetka ni dostopa. Brez videoposnetka je skoraj nemogoče dokazati, kaj je bilo pravzaprav posneto. Film Romana Hodla