Vlak romantike (E1028)

Obkrožiti gorat polotok, kot je Peloponez, z železnico, pogosto tik ob morju, je drzen podvig. Film sledi sledem stare železnice. Ko so bila na začetku 20. stoletja dela zaključena, je z več kot 700 kilometri nastalo največje omrežje ozkotirnih prog v Evropi. A ta inovativni koncept mobilnosti se vlagateljem že tedaj ni obrestoval. Danes je grška državna železnica dele vključila v svoje normalnotirno omrežje. Mnoge proge pa so tudi ukinili. Filmsko potovanje se začne v Pireju. Od tam se v modernih, električnih členjenih motornih vlakih peljemo do atenske glavne postaje, nato preko Korintskega prekopa do Kiata. Tam se konča kontaktna mreža. Naprej gre z dizel-električnim motornim vlakom še do Egia, dokler se pot ne konča pred nedokončanim predorom. Impresivna je skoraj dokončana trasa do Patrasa, ki se začne za predorom. Kdaj bo prišla železniška povezava, ne ve nihče. Vendarle, v tretjem največjem mestu države je tudi primestna železnica. Gre 40 kilometrov po ozkem tiru – dizel-električno. Še vedno obstaja tudi popolnoma opremljen železniški depo. Zadnji železniški otok čaka v Olimpiji. Tudi ta linija, od križarkarskega pristanišča Katakolo do antičnih najdišč, danes spet vozi po voznem redu. Nato, na poti prek Kalamate, Tripolisa in nazaj v Korint, ni več voznih vlakov, ostale so le zaraščene proge, propadajoče postaje in zarjavele lokomotive. Čista železniška romantika? Vandalizem je velik problem. Ne le pri starih vlakih. Opazno je, da skoraj ni sodobnega vlaka, ki ne bi bil popisan z grafiti. Zaradi tega niso vsi postali neprivlačni. Od nekoga, ki velja skoraj za korifeja med atenskimi sprejerji, želi filmska ekipa izvedeti: kaj je umetnost, kaj je njegova motivacija? V filmu pride do izraza tudi konvencionalna umetnost: v Atenah Akropola, v Patrasu novi arheološki muzej, da o Olimpiji in Mikeni niti ne govorimo. Pri Diakoptu se gre z novo zobato železnico navzgor. Tam celo sopiha para.