42 – odgovor na skoraj vse (E4)

Sposobnost samorefleksije je za človeka veliko darilo: omogoča mu na primer, da se prepusti spominom ali kuje načrte za lastno prihodnost. Vendar hkrati omogoča tudi, da se postavi pod vprašaj, samokritičen pogled v ogledalo. Ljudje lahko spoznajo, da so njihovi spomini zelo nezanesljivi. Danes vemo, da barve v naravi pravzaprav ne obstajajo, ampak so predstava, ki jo oko in možgani ustvarijo iz valovnih dolžin. Celo to, ali je kaj takega kot realnost sploh prepoznavno, se da postaviti pod vprašaj. K temu se pridružujejo nagnjenost k precenjevanju samega sebe in druge kognitivne popačitve. Toda ali je zato primerno, da si odrečemo zaupanje vase? Oddaja raziskuje to vprašanje. Številne napake in pomanjkljivosti imajo lahko evolucijski smisel ali vsaj evolucijsko razlago. Koliko samokritike in samopoznavanja je torej dobro? Ali sta ključ do pravilnega, dobrega življenja, ali pa ohromita in osrečita? In kaj bi lahko pomenila zavrnitev soočenja z lastno omejenostjo morda tudi za druge?