42 – odgovor na skoraj vse (E5)

Trenutno vesoljske agencije spremljajo nekaj manj kot 36.000 umetnih objektov v orbiti. A to je le droben del vsega vesoljskega smeti, ki kroži okoli Zemlje. Evropska vesoljska agencija ESA ocenjuje, da je tam zgoraj okoli 130 milijonov delcev odpadkov, manjših od desetih centimetrov – premajhnih, da bi jih lahko spremljali z Zemlje, pravi Francesca Letizia, vesoljska inženirka pri ESA. Tudi predmeti velikosti frnikole imajo v vesolju zaradi svoje velike kinetične energije izjemno uničevalno moč, poudarja vesoljski inženir Christophe Bonnal. Bolj ko je Zemljina orbita polna odpadkov, večje je tveganje, da se takšni delci zaletijo v aktivne satelite in jih uničijo. Pri tem nastaja še več drobcev, ki problem smeti še poglabljajo. V najslabšem primeru bi to lahko sprožilo nenadzorovano verižno reakcijo v zemeljskih orbitah in naznanilo konec uporabe satelitov, pravi Mohamed Khalil Ben-Larbi, strokovnjak za vesoljsko informatiko na Univerzi v Würzburgu. Da bi se izognili tako imenovanemu "Kesslerjevemu sindromu", na dolgi rok pomaga le eno: velike odpadke je treba odstraniti iz orbit, pravi raziskovalec ESA Stijn Lemmens. Na poti nazaj proti Zemlji naj bi vesoljski odpadki v celoti zgoreli v atmosferi. A to ne uspe vedno. Približno 20 odstotkov mase preživi ponovni vstop in doseže Zemljo. Da bi nevarnost za nas čim bolj zmanjšali, poskušajo vesoljske organizacije predmete namerno usmeriti v strmoglavljenje nad točko Nemo v južnem Pacifiku – enim najbolj odročnih krajev na svetu.