42 – odgovor na skoraj vse (E7)

Nenavadno je: živimo v protislovju. Večina vlad po svetu obljublja blaginjo z gospodarsko rastjo. Hkrati rast vodi v podnebno krizo, izumiranje vrst, krčenje gozdov in osem milijonov smrti letno zaradi okoljske škode. Škoda se je pojavila že kmalu po začetku pojava. Od 50. let prejšnjega stoletja gospodarstvo raste, od 60. let pa raste tudi količina smeti, reke so zastrupljene, v industrijskih območjih sonce prekriva prah. Leta 1972 je Rimski klub objavil študijo "Meje rasti". "Če rasti ne bomo upočasnili z lastnimi ukrepi, bo to namesto nas storila narava," pojasnjuje avtor Dennis Meadows. Naša osredotočenost na gospodarsko rast, torej rast bruto domačega proizvoda, ignorira stroške za naravo in človeka. Tako se je ob izlitju nafte v Mehiškem zalivu bruto domači proizvod ZDA povečal zaradi stroškov čiščenja, vendar sta človek in narava utrpela škodo. Bruto domači proizvod meri tudi samo plačano delo, ne pa neplačanega, kot so gospodinjska dela, družinsko delo, prostovoljstvo ali samooskrba. Ali nam gre dobro, ali imamo dovolj, ali si vse dobro delimo – o tem bruto domači proizvod ne pove ničesar. Kako se bomo rešili iz te dileme? Naši državni prihodki so trenutno odvisni od gospodarske rasti. "Če ta propade, so ogrožena delovna mesta, davčni prihodki, socialna varnost," pojasnjuje ekonomistka Irmi Seidl, zelena rast pa je po študijah propadla, ker se tudi z novimi tehnologijami povečuje poraba virov. Ali moramo torej vse skupaj upočasniti – in ali je to mogoče po vsem svetu?