42 – odgovor na skoraj vse (E3)

Civilizacije, kot so bili stari Rim, mongolsko, asirsko ali perzijsko veliko cesarstvo, Inki in Maji, so na vrhuncu svoje moči pogosto obvladovale velike dele njim znanega sveta in so se zdele skorajda neosvojljive. Danes pa od mnogih teh nekdanjih velesil ni ostalo veliko več kot artefakti za muzejsko steklo in ruševine pod lianami ali puščavskim peskom. Kako je lahko prišlo tako daleč? Skozi stoletja so bile za propad civilizacij najdene številne različne razlage. Ob natančnejšem pregledu pa se mnoge izmed njih izkažejo bolj kot odsev skrbi časa, v katerem so nastale. Pripisujemo Rimljanom moralno dekadenco, ker nas skrbi za lastno družbo? Še naprej pripovedujemo o brezobzirnem uničevanju okolja s strani Majev ali na Velikonočnem otoku, čeprav raziskave to danes postavljajo pod vprašaj? Kljub temu je v zgodbah o propadu mogoče najti zanimive vzorce in ponavljajoče se motive. Hkrati pa številne izmed teh zgodb kažejo, da je "propad" morda manj absoluten, kot bi beseda nakazovala, in da so zgodbe o kolapsu pogosto tudi zgodbe o preživetju, nadaljevanju, ponovni izgradnji.