Aladin in Ali Baba: Zgodbe iz 1001 noči?

Zgodbe iz "Tisoč in ene noči" so že fascinirale številne ljudi. Toda šele pred nekaj leti je bil avtor ugotovljen.

Komaj katero drugo delo svetovne literature je človeštvo tako prevzelo kot pripovedi iz "Tisoč in ene noči". Pri tem pa so zgodbe, ki jih vsebujejo, vse prej kot nedolžne pravljice. Mnoge med njimi so polne bujne življenjske radosti in spolnosti. Izvor teh vplivnih zgodb leži v stari Indiji. Od tod so najprej osvojile Perzijo in nato arabski svet. Francoski orientalist Antoine Galland je kot prvi prevedel zbirko v evropski jezik in s tem sprožil pravi zmagoslavni pohod teh pripovedi, ki je "Tisoč in eno noč" sčasoma povzdignil v najbolj brano knjigo po Bibliji. Predvsem Aladin je naredil izjemno kariero in je opevan kot "najbolj znana zgodba, ki so si jo izmislili ljudje". Kar pa skoraj nihče ne ve: Niti "Aladin in čudežna svetilka" niti "Sindbad Pomorščak" ali "Ali Baba in štirideset razbojnikov" ne spadajo v prvotni kanon "Tisoč in ene noči". Stoletja se je znanost zaman trudila razjasniti izvor teh tako imenovanih sirotastih zgodb. Šele po naključju je bil v Vatikanu odkrit arabski rokopis z memoarji Sirijca Hanne Diyaba. Njegova vsebina je svetovna senzacija: z Diyabom je bil najden pravi avtor sirotastih zgodb. Leta 1709 je potoval v Pariz in francoskemu prevajalcu Gallandu pripovedoval zgodbe.