Gozdna kuna: Spreten lovec

Da bi odvrnil sovražnike, divji dihur izloča močno smrdeč sekret, ki mu je prislužil ime "Stinkmarder".

Dokumentarni film popelje gledalce v naravno življenjsko okolje gozdnega dihurja. Divji dihur ima kratke noge ter vitek, podolgovat, rjav trup – neizprosen plenilec, ki lahko ulovi tudi divje kunce, ki ga po velikosti in teži močno prekašajo, čeprav se prehranjuje predvsem z žabami, voluharji in podganami. Običajno je gozdni dihur nezaupljiv samotar, med paritvenim obdobjem pa je lahko pri svojem paritvenem ritualu presenetljivo vdan. Življenjski prostor tega diskretnega nočnega soseda so gozdovi, predvsem pa vlažna območja, kot so bregovi ribnikov in močvirja. Svoj brlog pogosto izkoplje pod drevesnimi koreninami. Čeprav je le povprečen plezalec, pa je toliko boljši plavalec in potapljač. Za odganjanje sovražnikov ali iz samozaščitnih razlogov lahko z analnimi žlezami izloči ostro smrdeč izloček, zaradi česar si je prislužil vzdevek "smrdljivi dihur". Dokumentarni film je bil posnet s pomočjo gozdarjev in gozdark ter naravoslovcev in naravoslovk v Granadi, Jaénu, Málagi, Cádizu in Sevilli.