Le Parc

Ljubezensko življenje v 17. in 18. stoletju je bilo zapleteno: Angelin Preljocaj je to v "Le Parc" prevedel v gibe.

Z "Le Parc" je Angelin Preljocaj leta 1994 ustvaril mojstrovino za balet Pariške opere – koreografski poklon ambivalentnostim ljubezni in njenim kodom. Med prvo zaljubljenostjo in strastno predanostjo, med sramežljivostjo in poželenjem plesalke in plesalci raziskujejo prepade in ekstaze človeških odnosov. Od zadržanega približevanja do opojnega pas de deux, v katerem se telesi združita v vrtincu poželenja, Preljocajevo delo pripoveduje o nepredvidljivih gibanjih srca. Tri desetletja po svoji krstni uprizoritvi "Le Parc" ni izgubil ničesar od svoje očarljivosti. Nasprotno: delo, ki je nekoč nastalo kot sodoben razmislek o ljubezenskih ritualih, je že zdavnaj preraslo v klasiko sodobnega baleta – in v zaščitni znak Pariške opere. Ni čudno, saj se Preljocajeva natančna, skoraj geometrijska koreografija v popolni simbiozi sreča z razkošnimi zvočnimi svetovi Wolfganga Amadeusa Mozarta. Koreograf virtuozno igra z nasprotji: stroga estetika francoskega baročnega vrta (scena: Thierry Leproust) je v kontrastu z norčijami vojvodinj in markizov, ki v razkošnih oblačilih (kostumi: Hervé Pierre) po njem pohajkujejo. Medtem ko se vrtnarji kot mehanska bitja z kovinskimi zvoki premikajo skozi prizor, se v parku razpira čutni zvočni svet, ki Mozartovo glasbo oživi na nov način. Vrhunec je sloviti sklepni duet, v katerem se dve telesi združita v strastnem poljubu in se zlijeta v omotičnem vrtincu. Ta milosten trenutek je postal znan in prerasel v prepoznavni znak tega baleta.