Mongolija, vedno na poti (E2)

V iglastih gozdovih mongolske tajge že mnoge generacije drug ob drugem živijo divje živali in nomadski rejci severnih jelenov. Toda to ravnovesje se je porušilo, ko so oblasti selitvene poti nomadskega ljudstva spremenile v naravne rezervate. Tsaatanom je od takrat na mnogih območjih prepovedano loviti in pasti svoje črede severnih jelenov. Tajga je danes strogo nadzorovana. Kot vsa nomadska ljudstva tudi Tsaatani živijo v ritmu letnih časov, jeseni se morajo seliti z enega pašnika na drugega; severni jeleni si morajo za zimo nabrati maščobne zaloge. Na vse bolj omejenem območju postaja to težka naloga. V hladnem delu leta je sneg najboljši zaveznik nomadov, saj jih ščiti pred plenilci. Zaradi podnebnih sprememb pa je snega in ledu vse manj. Pastirji se obupano borijo proti volkovom, brez pušk ali pastirskih psov. Tsaatani se zaradi napredujoče globalizacije in s tem povezanih sprememb svojih življenjskih prostorov soočajo z izumiranjem svoje kulture. Njihove selitve in z njimi povezana duhovnost – kot so šamanski obredi – so pomemben del njihovega življenja, ki jim daje moč, še posebej, ko se njihova resničnost zamaje. Število Tsaatanov pa iz leta v leto upada. Ne izginja le biotska raznovrstnost na Zemlji, temveč tiho in neopazno tudi kulturna, jezikovna in etnična pestrost.