Oaze: otoki življenja

Oaze so otoki življenja, ki ne obstajajo le v puščavskem pesku. Uspevajo tudi v Andih, v Pacifiku ali v metropolah.

Sipina za sipino, vsaka od njih simbol življenju neprijazne Sahare. A sredi smrtne cone iz pradavnih izvirov bruha voda – oaza kot iz Tisoč in ene noči: Siwa. Datljeve palme, vodne ptice, živahno vrvenje sredi puščave. Oaze najdemo po vsem svetu. Kar jim je skupno: obkroža jih okolje z izjemno nizko vrstno pestrostjo. Naj bo to dolina v Andih, ki je zaradi terasastih polj rodovitna, ali vulkanski otok sredi oceana, ki živalim in rastlinam nudi dom. Na zelo majhnem prostoru nastajajo prava raja. Nobene oaze brez puščave, ki jo obdaja. A ni vsaka puščava peščena in suha. Tudi temne globine morja so kakor puščava. In velemesto Mumbai je za živali in rastline kakor betonska puščava – in vendar sredi njega leži oaza, skozi katero se potikajo leopardi, langurji in aksisovi jeleni. O kulturni in naravni zgodovini pričajo prazgodovinske stenske poslikave na planoti Ennedi: kjer danes le posamična vodna mesta omogočajo preživetje, se je nekoč razprostiralo pramorje; tisočletja dolgo je bila današnja pustinja bujno zelena. A hkrati je tudi zatočišče ogroženih vrst. Kaj te oaze povezuje, kaj jih razlikuje? Filmska ekipa temu vprašanju sledi na petih dih jemajočih krajih po vsem svetu. Od Egipta do Južnega Pacifika, od Peruja prek Indije do skalnatih sotesk v Čadu: oaze se kažejo v raznolikih podobah. Včasih nudijo oder za predstavo evolucije, včasih so izraz človeške kulture – in nemalokrat oboje.