Pakt z naravo (E10)

Planote so obsežna kopenska območja med gorami in nižinami, v katera so vodotoki skozi tisočletja vrezali globoke soteske in doline. Od neolitika dalje se tu predvsem ukvarjajo z živinorejo, da bi smiselno izkoristili pogosto revna območja. Emanuele La Barbera, kmet v italijanski pokrajini Umbrija, se strastno zavzema za ohranitev planote Alfina. Zaradi vodnih virov in rodovitne vulkanske prsti je to območje idealno za poljedelstvo in pašništvo. Nekoč je bila planota žitnica Rima, danes pa tam prevladujejo predvsem monokulture lešnikov, ki ogrožajo ekološko raznolikost. Na svoji kmetiji Emanuele razvija model trajnostnega kmetovanja: uporablja kompost in prideluje najrazličnejše poljščine brez kemičnih gnojil ali pesticidov, da bi vzredil koze in proizvajal sir. V Franciji, na jugu Centralnega masiva, se na planoti Aubrac soočajo s povsem drugačnimi težavami. Območje, znano po bujnih zelenih travnikih in obilici padavin, se zdaj spopada s pogostimi sušnimi obdobji. Da bi ohranil pašništvo v vsej njegovi raznolikosti in poleti nahranil svojo čredo, se živinorejec Jean-François Bailleau pri krmljenju, kot v starih časih, zanaša na pepelnikove liste. V regionalnem naravnem parku Grands Causses sta bila pašništvo in jastrebi vedno tesno povezana. Kjer so živinorejci odlagali poginule živali in klavniške odpadke, so mrhovinarji našli kakovostno hrano. Ptiči, ki so bili v 20. stoletju skoraj izumrli, so danes zaščiteni in njihova populacija se je obnovila. Ravnotežje med človekom, živaljo in zemljo je bilo tu ponovno vzpostavljeno.