Petje za Estonijo

Na vzhodu države, nedaleč od ruske meje, mladi zborovodja Kirill Gorjušin pripravlja svoj moški zbor na veliko pevsko prireditev. Sam je odraščal kot rusko govoreč, a se je že zgodaj zaljubil v estonsko glasbo. Zaradi tega, pravi, je res postal Estonec. Na "Laulupidu" poje s tremi različnimi zbori in sanja o tem, da bi nekega dne tam lahko tudi sam dirigiral. V Talinu vadi Kuldar Schüts s svojim moškim zborom. Spada med izbrane dirigente, ki smejo nastopiti na pevskem prazniku. Zanj je festival na veliki odprti sceni pred stotisočglavo množico poslušalcev, ki pogosto pojejo zraven, ne le največji ljudski praznik v državi, temveč tudi duhovna izkušnja. Šestnajstletna Berit Pilvik poje v mednarodno priznanem dekliškem zboru Ellerhein. Berit je značilna predstavnica domoljubne mladine, ki pozna tujo nadvlado nad Estonijo s strani Sovjetske zveze le iz šolskih knjig. Navdušena je nad pevskim praznikom. Zanjo je to ljubezenska izpoved jeziku, domovini in skupnosti; najraje ima domoljubne pesmi. In ko se v Talinu začne pevski praznik "Laulupidu", glasba postane občutno državna zadeva. Televizija prenaša v živo in dosega sanjske gledanosti. 30.000 pevk in pevcev stoji skupaj na odru, s svojimi pesmimi slavijo svoj jezik in neodvisnost ter kljubujejo neprestanemu dežju, ki skoraj tradicionalno spremlja praznik.