Re:

Februarja 2025 je Abdullah Öcalan, v Turčiji zaprti vodja PKK, pozval oborožene enote svoje "Kurdske delavske stranke", naj odložijo orožje. Bi to lahko končalo desetletja dolg konflikt s turško državo? Na severovzhodu Sirije, v Rojavi, živi Biyan M., znana pod bojnim imenom "Kurdistan Kojer". Avtonomna kurdska regija stavi na demokratična načela in enakopravnost, ženske pa igrajo osrednjo vlogo. Biyan prihaja iz vasi blizu iraške meje. Ko se je leta 2011 začela vstaja proti sirskemu oblastniku Asadu, se je s svojim bratom pridružila lokalnim bojnim enotam. Danes vodi žensko milico YPJ, njen brat pa poveljuje ljudskim obrambnim enotam YPG. Öcalanov poziv razume, vendar pravi: "Orožja ne bomo oddali, dokler naš cilj stabilne demokracije ne bo dosežen." Približno 200 kilometrov severneje, v večinsko kurdskem mestu Diyarbakir, se za dialog zavzemajo "matere miru". Iščejo stik z družinami pogrešanih borcev PKK in stavijo na amnestije. Tudi 67-letna Hava Kiran upa, da je njen že enajst let pogrešani sin še živ, in si želi, da bi mirovni proces omogočil njegovo vrnitev. Öcalanov poziv jo je sprva razjezil, danes pa ga povezuje z upanjem: "S krvjo svojih otrok smo plačali visoko ceno. To naj bo prihranjeno drugim materam." Ali bo trenutna mirovna pobuda utrla pot trajnemu mirnemu sožitju v regiji, ostaja odprto.