Surovinska dilema: Z rudarstvom iz podnebne krize?

"Zeleni dogovor" je recept EU za varstvo podnebja. Vendar zelene tehnologije potrebujejo kritične surovine, ki pogosto prihajajo iz Kitajske.

Evropski recept za gospodarsko rast, ki naj bi hkrati naš planet zaščitil pred podnebno katastrofo, je "Zeleni dogovor": električni avtomobili namesto motorjev z notranjim izgorevanjem in obnovljivi viri energije namesto premoga, nafte in plina. Toda zelene tehnologije ne delujejo samo s soncem in vetrom. Potrebujejo veliko kritičnih surovin, kot sta litij ali redke zemlje. Te pa se skorajda ne pridobivajo več v Evropi, temveč v oddaljenih območjih, kot so Afrika, Južna Amerika, Rusija in predvsem Kitajska. Ta odvisnost predstavlja tveganje za neodvisnost evropskega gospodarstva. Politika in industrija si zdaj prizadevata, da bi se rudarstvo deloma vrnilo v Evropo. Obljubljajo zelene, trajnostne rudnike z minimalnim vplivom na okolje. Toda tam, kjer takšni rudniki nastajajo, se ljudje temu upirajo – iz strahu, da bo njihov življenjski prostor žrtvovan za energetski prehod. Eden izmed njih je Héctor, španski kmet, ki se bori za svojo zemljo. Ali Matti in Karin Niia, dva avtohtona severnošvedska rejca severnih jelenov, ki želita ohraniti svoje tradicije. Borijo se proti rudnikom, ki nastajajo v imenu zelene preobrazbe, a pravzaprav ogrožajo trajnostne načine življenja. Medtem ko industrija v Bruslju lobira pri EU za nov zakon, ki bi omogočil hitrejše odpiranje rudnikov, se Diego iz ene bruseljske nevladne organizacije odpravi na pot po Evropi, obiskuje rudnike, srečuje predstavnike rudarske industrije in prizadete ljudi, da bi raziskal, ali je več rudarjenja v Evropi res lahko trajnostni odgovor na podnebno krizo.