Tunizija: Izdana revolucija

Decembra 2010 je samosežig tunizijskega uličnega prodajalca Mohameda Bouazizija sprožil t. i. jasminovo revolucijo. Iskra je preskočila na celotno regijo in povzročila izbruh Arabske pomladi. Z begom Ben Alija januarja 2011 se je začelo desetletje upanja. Država je doživela svoje prve svobodne volitve, sprejela ustavo, hvaljeno kot vzorno, in doživela za regijo brezprimeren politični pluralizem. Toda demokratični eksperiment so oslabili vpliv islamistov, strankarske razdelitve in gospodarska kriza. Razočarana mladina je zahtevala "kruh, svobodo in narodno dostojanstvo". V tej državi na robu političnega brezna je na prizorišče stopil asketski, zadržani profesor ustavnega prava: Kais Saied. Njegova "odmaknjenost od sistema" in razkazovana integriteta v odnosu do revolucionarnih idealov sta prepričali ljudstvo, naveličano elit. A po Saiedovi presenetljivi izvolitvi leta 2019 in zlasti po njegovi ponovni izvolitvi leta 2024 je Tunizija doživela hud nazadek. Kais Saied je zgrabil vso oblast, podredil pravosodje, potisnil opozicijo na rob in zadušil tisk. Postopoma je spodkopal tunizijsko demokracijo, ne da bi svetovna skupnost, osredotočena predvsem na zaščito svojih zunanjih meja, reagirala. Pričevanja očividcev iz obeh taborov in neobjavljeno arhivsko gradivo o fazah med ljudskim navdušenjem in avtoritarnimi ekscesi se zlivajo v kroniko zatona revolucije, katere izdaja se petnajst let pozneje zdi dokončno zapečatena.