Umetni raji (E5)

Barcelona, metropola na španski sredozemski obali, je bila nekoč ustanovljena med dvema rekama, Riu Llobregat in Riu Besòs. Medtem ko Llobregat še danes teče skozi pretežno kmetijsko območje, je Besòs povsem mestna reka: njeno strugo utesnjujejo avtoceste, industrijski obrati in stanovanjski bloki. Na nek način so bile poplavne katastrofe, ki so vsakih nekaj let poplavile velike dele mesta in zahtevale številna življenja, maščevanje reke. Urbanisti so temu želeli narediti konec z ogromnim betonskim pokrovom in Besòs spremeniti v velikanski kanal za odpadne vode. Na koncu pa so se omejili na to, da so reko zaprli za betonske stene – ljudje in reka so odtlej šli vsak svojo pot. Te zaščitne stene so se izkazale za blagoslov: potem ko so pred približno 30 leti na njenih bregovih zgradili prve čistilne naprave, se je počasi, brez motenj s strani ljudi, razvilo naravno zatočišče. Najprej so se pojavile žuželke in njihove ličinke. Te so privabile ptice in ribe. Danes v reki živi približno sedem vrst rib – med njimi tudi evropska jegulja, ki ji grozi izumrtje – ter številni ribojedci, kot so kormorani, različne vrste čapelj in vodomci. S precejšnjim trudom so obrežne občine devet kilometrov rečnega brega spremenile v javni park, ki danes predstavlja največjo zeleno površino v metropolitanski regiji. Tam, kjer je včasih smrdljiva strupena brozga širila bolezni, danes ljudje skrbijo za svojo kondicijo, se igrajo s svojimi otroki na velikih travnikih ali pustijo, da se njihovi psi kopajo v reki.