Grešni kozel: Mučeništvo grofa Jánosa Esterházyja

Grof János Esterházy, madžarski politik na Slovaškem, se je rodil 14. marca 1901 v Nyitraújlaku. Leta 1932 je postal predsednik Državne krščanskosocialistične stranke in kot prvi zahteval ustanovitev madžarske univerze. Leta 1936 je postal podpredsednik Združene madžarske stranke, nastale iz Krščanskosocialistične in Madžarske narodne stranke. Ob Horthyjevem vstopu v Košice je pozval madžarsko vodstvo, naj podeli slovaški manjšini pravice, ki jih je sam zahteval od Prage za Madžare, in je protestiral tudi proti brutalnosti madžarskih žandarjev. Kot predsednik Madžarske stranke je ostal na Slovaškem in branil interese 70 tisoč Madžarov. Zoltán Fábry ga je imenoval edinim nasprotnikom fašizma na Slovaškem; leta 1942 v bratislavskem parlamentu edini ni glasoval za zakon, ki je predpisoval deportacijo Judov. Oglasil se je proti Hitlerjevi okupaciji Madžarske, zaveznikom je preko švicarskega veleposlaništva posredoval memorandum. Po prevzemu oblasti s strani nyilasov je bil v Budimpešti zaprt; ob koncu leta 1944 je bil izpuščen in se je skrival pred Gestapom. Spomladi 1945 je od novih češkoslovaških oblasti zahteval zaščito madžarske skupnosti in protestiral proti protimadžarskim točkam košičnega vladnega programa. Ko je memorandum predal notranjemu poverjeniku Gustavu Husáku, so ga aretirali in odpeljali v Sovjetsko zvezo, kjer je bil obsojen na deset let delovnega taborišča. Septembra 1947 ga je češkoslovaško ljudsko sodišče kot domovinskega izdajalca, fašista in kolaboracionista v odsotnosti obsodilo na smrt. Hudo pljučnega bolnika Esterházyja so leta 1949 poslali domov iz Sibirije, njegovo kazen so "iz milosti" spremenili v dosmrtno. Umrl je v zaporu v Mírovu 8. marca 1957. Truplo so kremirali, ostankov pa niso izročili družini.