50 let Collegium Artisticuma

Pred 50 leti je bil v Sarajevu odprt največji razstavni paviljon v nekdanji Jugoslaviji. Dodeljeno mu je bilo ime Collegium artisticum, po zadnjem avantgardnem gibanju, ki je bilo sproženo leta 1939, natanko na dan začetka druge svetovne vojne; v njem je sodelovalo veliko uglednih umetnikov vse do leta 1941. Tako se je na krilih ustvarjalnih in širokomiselnih tendenc Voje Dimitrijevića, Oskarja Danona, Jahijela Fincija, Ane Rajs in drugih kulturnih delavcev nadaljevala narava umetniškega delovanja v formalni instituciji. K temu je prispevala tudi motivacija za njegovo ustanovitev – bila je organska, iz bistvene potrebe po prostoru za izražanje. Zato je Collegium že od samega začetka upravičeno užival naziv hrama umetnosti. Na vhod so zapisali – tukaj se ogenj ustvarjanja človeka za človeka ne bo ugasnil. In to sporočilo se je izkazalo za resnično, saj so tudi letos, leta 2025, tradicionalno proslavili svoj obstoj s kolektivno razstavo treh strokovnih združenj. Pomen Collegiuma niso opredelile le likovne in razstavne manifestacije, ki so gradniki bosansko-hercegovske kulturne identitete, temveč tudi odnos med posameznimi umetniki in njihovo bazo. Zato dokumentarec prežemajo tudi osebni vplivi tistih, ki so zvesto spremljali njegov razvoj: Strajo Krsmanović, Amra Zulfikarpašić, Mensud Kečo in Edin Numankadić. Vendar pa je 50 let obstoja tako zavidljiv kot tudi zahteven jubilej. V tej biografiji so zapisane tudi sedemdeseta in osemdeseta leta, t. i. zlata leta, vojna leta ter sodobni, nenehno tranzicijski trenutek. Vsako to poglavje s seboj prinaša spremembe pogojev delovanja. V tem primeru, voden s sistemskimi spremembami, se je pot kontrastno raztegnila: od neke vrste simbioze bosansko-hercegovske likovne scene z mestnim prostorom kot njenim stičiščem in zbirališčem, do postopnega oddaljevanja vladajočih instanc od odgovornosti za vzdrževanje ene institucije. Oziroma, po besedah sogovornikov, od popolne in varne državne podpore do mačehovskega odnosa – Šejla Šehabović, Kristina Ljevak in Elvedin Poturak analizirajo sodobni kontekst. Na ta način je dokumentarni film "50 let Collegiuma artisticuma" odgovor na težko vprašanje: kako naj ena institucija ohrani začetno sakralnost v vseh teh spremembah družbenih, političnih in ekonomskih klim?