Dnevniki mojega očeta

Film je rekonstrukcija vojnih dogodkov v Srebrenici, in sicer na podlagi originalnih, amaterskih posnetkov, ki so bili ohranjeni.

Kot pravi sam režiser, Ado Hasanović: "Moj oče, eden redkih amaterskih snemalcev med vojno v Srebrenici, me je naučil, kako držati kamero in kako gledati svet skozi njen objektiv. Ko sem delal na rekonstrukciji posnetkov, ki jih je on zabeležil med vojno, sem poskušal utišati glasove, ki še vedno zanikajo to, kar se je tam zgodilo." Danes lahko upravičeno rečemo, da je v tem nekaj močnega simbolizma, saj je Bekir Hasanović omenjeno kamero dobesedno plačal z zlatom, plačal jo je z dukatom. Kot da je že takrat slutil, da bodo posnetki, ki jih bo ta kamera zabeležila, neprecenljive vrednosti.