Življenje rimskega vojaka (S1 E1)

Neustrašni. Disciplinirani. Nepremagljivi. Vojaški stroji. Že tisočletja krožijo legende o rimskih legionarjih, brez katerih rimski imperij ne bi mogel obdržati večstoletne nadoblasti. A kakšni ljudje so bili legionarji? O čem so sanjali in kako so živeli? Življenje rimskega vojaka, dokumentarni film v dveh delih, razkriva ljudi, ki stojijo za mitom. V prispevku razkrivamo, da vojaki niso živeli samo za bojevanje, ampak so se tudi zabavali in na skrivaj celo ustvarjali družine. Če je mladenič postal legionar, se je cesarstvu zavezal za 25 let, morda celo za ceno lastnega življenja. V zameno je bil spoštovan, prejemal je stalen dohodek in obljubljene so mu bile pustolovščine in slava. Te pustolovščine pa niso bile samo bitke. V prvih dveh stoletjih našega štetja je bil rimski imperij na svojem vrhuncu in nevarnost vojne je bila razmeroma majhna, ker pa je bilo vseeno treba braniti 7.500 kilometrov meje cesarstva, so imeli legionarji pomembno vlogo tudi v času miru. Pod cesarjem Avgustom je rimska vojska tako štela 300.000 mož. Toda vojski se ni lahko pridružil kdorkoli: prosilci so morali opraviti vrsto strogih testov, ki so izločili tiste s slabimi fizičnimi sposobnostmi in šibko moralo. Tisti, ki so opravili preizkus, so bili deležni resnega usposabljanja in običajno so jih poslali v oddaljene utrdbe na mejah imperija. Ena takih trdnjav je bila Vindolanda v severni Angliji, zgrajena ob Hadrijanovem zidu. Pod rimsko oblastjo je bila kar tri stoletja. V zadnjih nekaj desetletjih so bila na tem mestu opravljena številna izkopavanja in najdenih je bilo več kot 2.000 popisanih lesenih tablic. To so bila pisma, poslana od doma, v katerih so spraševali o blaginji vojakov, nameščenih ob meji, in velikokrat so jih spremljali najrazličnejši predmeti vsakdanje rabe – oblačila, nogavice, spodnjice itd. Zdi se, da domači niso povsem izgubili stika z mladimi legionarji. In ti mladeniči so potrebovali hrano, veliko hrane: po zapisih naj bi legionar pojedel do kilogram kruha na dan ter veliko mesa. In to ni bilo brezplačno: rimski vojak je zaslužil 1.200 sestercijev (približno 900 evrov) na leto, od tega pa so jim odšteli ceno opreme in živil. Preostanek so vojaki poskušali privarčevati, vendar so se pogosto znašli v situaciji, ko so vse porabili za hrano in opremo. Okoli utrdb so številna majhna mesta uspevala s proizvodnjo in prodajo zalog, tržnicami in zabavo za vojake, in sicer tavernami in kopališči. Življenje vojakov pa seveda ni bilo le zabavno: vsak dan so se urili v trdnjavi, poleg tega so vadili dolge pohode v polni opremi, pogosto težki tudi do 40 kilogramov. Med temi vajami je legija prehodila do 30 kilometrov s hitrostjo 6-8 km/h – vse to v sandalih, ki so bili zasnovani za nošenje na vseh vrstah terena. Vojaki so pri takšni operaciji porabili približno 5.500 kalorij, tako da so zagotovo imeli športne postave. Čeprav se je bilo vojakom prepovedano poročati, so smeli imeti razmerja – celo otroke – vendar pa so ta postala uradna šele ob koncu njihove 25-letne službe. Do takrat so bili pari tolerirani, še več, ženske in otroci so pogosto živeli znotraj utrdb. Po legendah so vojaki imeli tudi hišne ljubljenčke – pse in mačke – in postavljali so majhne oltarje, da bi molili bogovom za zaščito. Legija je bila torej daleč od brezdušnega vojnega stroja, kot ga običajno prikazujejo: tudi legionarji so bili ljudje z željami, strahovi in odnosi. Bili so vojščaki in očetje, ki so čez nekaj časa začeli šteti preostale dneve do izteka 25 let službe, da so lahko, ko so opravili vojaški rok, dokončno obesili uniformo na klin in živeli z družino tako, ko sedaj večina nas.