Svet jazza: Bill Frisell

Namesto vsiljivosti in tehničnega razkazovanja so v glasbi enega najbolj vsestranskih jazz kitaristov Billa Frisella prisotni mirnost, lepota tona in predvsem muzikalnost. Ta je pri njem tako izrazita, da njegova glasba ni posebej zainteresirana za žanrske okvire, tako tudi ne za jazz v ožjem pomenu besede; bistvo je preprosto rečeno v lepoti igranja, ki ima prednost pred vsako vrsto manirizma ali omejitve. To pa ne pomeni, da gre za glasbenika brez korenin: poleg jazza so tu predvsem izraziti zemeljski, ljudski elementi ameriške tradicije, ki se zlivajo v veliko korito, ki ga lahko imenujemo americana. Glede na to nagnjenost ni presenetljivo, da je Frisell v veliki meri glasbenik barve, prostora in zvočne slike. A enako nezmotljivo ga prepoznamo tudi v širših formatih, od prebojev v zasedbah bobnarja in glasbenega sorodnika Paula Motiana, s katerim je sodeloval štiri desetletja, pa do najrazličnejših zasedb, v katerih Frisell še naprej zbira mojstre nevsiljivosti, kot sta Joey Baron ali Kenny Wollesen. Če bi morali določiti Frisellovo "naravno" okolje, bi to verjetno bili manjši sestavi – duo, trio – kjer je vse odvisno od najpozornejše osredotočenosti, poslušanja in interakcije. Format tria je morda tudi trden okvir njegovega vodilnega delovanja, začenši s tistim z Baronom na bobnih in Kermitom Driscollom na kontrabasu, ki se je pogosto nadgrajeval z drugimi sodelavci. V zadnjih letih sta ključna Frisellova glasbena sopotnika bobnar Rudy Royston in fantastični kontrabasist Thomas Morgan, s katerim je posnel tudi nekaj izjemnih duo albumov. Z njima je prišel tudi v Reko, kjer je nastopil v sklopu 33. izdaje festivala JazzTime Rijeka in nas spomnil, koliko se da povedati, ko se enaka pozornost posveča prostoru med notami in glasbeniki kot notam samim.