Raibl. Rudnik v srcu

Dokumentarni film je deloma zgodovinska rekonstrukcija, deloma pa priča o močni vezi med ozemljem, delom in človekom.

Prvo pridobivanje rudnin, ki se je takrat lahko izvajalo samo zunaj, na pobočju Monte Re, sega verjetno v rimske čase. Po dolgih stoletjih je rudnik Raibl prešel pod upravo Habsburžanov in končno od leta 1919 pod italijansko upravo. Po drugi svetovni vojni so Raiblove rudarske dejavnosti rasle z roko v roki s posodobitvijo ekstrakcijskih procesov, dokler niso dosegli vrhunca proizvodnje in spodbujanja gospodarskega in družbenega razvoja, ki še ni bil dosežen, kar je postalo svetel primer za druge podobne realnosti v Evropi. Rudnik je bil tudi most, ki je spodbujal sodelovanje in v mnogih primerih prijateljstvo med italijanskim, jugoslovanskim in nato slovenskim prebivalstvom, med zgornjo soško dolino, dolino Rio del Lago in Kanalsko dolino. Seveda delo rudarjev ostaja težko, utrujajoče in v nekaterih primerih nevarno, toda v Cave del Predil se vsi z nostalgijo spominjajo obdobja največjega gospodarskega razmaha in dostopnosti številnih socialnih storitev, povezanih z življenjem v rudniku. Nostalgija sije iz pripovedi rudarjev, ki so navajeni vedno govoriti v sedanjiku, tudi ko govorijo o strašnem propadu bolnišnice davnega leta 1910. Rudnik, zaprt leta 1991 med velikimi ljudskimi protesti, na nek način še vedno živi in zahvaljujoč ustanovitvi Mednarodnega parka geominiranja, Muzeja rudarske tradicije in Društva rudarjev Raibl. In prav preživeli rudarji, oblečeni v habsburške uniforme, so s svojim zgodovinskim spominom in s svojimi zgodbami, pogosto polnimi čustev in plemenitih občutkov, pravi protagonisti.