Enrico Caruso: Glas večnosti

Življenje Enrica Carusa je potekalo tako melodramatično kot operna zgodba. Dokumentarec sledi mitu o tenoristu.

Enrico Caruso je fenomen, ki ga je konec 19. stoletja ustvarila italijanska opera. In še danes ostaja ena njenih največjih skrivnosti. Kako je lahko otrok iz revnih razmer dosegel tako velike uspehe v Metropolitanski operi v New Yorku? V čem je temelj njegovega mita in kako je ta nastal? Izhodišče dokumentarca je Carusovo potovanje v Havano, kjer je leto dni pred svojo smrtjo, 5. maja 1920, izstopil z ladje. Za 10.000 dolarjev na koncert naj bi nastopil v operi. Carusov uspeh ni bil utemeljen le v njegovem tenorskem glasu, temveč tudi v izumu gramofonske plošče, ki je njegov glas ponesla po vsem svetu. Leta 1902 je Caruso v Milanu prvič stal pred napravo, ki je lahko snemala glasove. "Gramofon je postal slaven zaradi njega in obratno," pravi Francesco Canessa, italijanski Carusov biograf. Na Kubi je Caruso na vrhuncu svoje kariere. A vsak dan piše svoji ženi in ji pripoveduje o svojih razpoloženjskih nihanjih ter strahu pred "temnimi silami", pa tudi pred mediji. Nato, ko Caruso ravno čaka na svoj nastop kot Radames, močna eksplozija pretrese gledališče. Njegovi strahovi se zdijo upravičeni. Leto kasneje Caruso umre v Neaplju. Skladatelj Micha Hamel je napisal opero o Carusu v Havani: "Ko slišimo Carusov glas, smo neposredno katapultirani na začetek 20. stoletja. Njegov glas je naša edinstvena kulturna dediščina, nihče kasneje ni mogel peti tako kot on. Bil je prvi pravi rock zvezdnik."