Največje laži v zgodovini (S5 E1)

Gre za najsmrtonosnejši zdravstveni škandal 20. stoletja. In še ni končan: v Franciji se vsako leto pojavi 3000 novih primerov "azbestnega raka". Ocenjuje se, da je azbest odgovoren za 100.000 smrti v Franciji in 500.000 v vsej Evropi. Azbest je bil tudi upravičenec ene najučinkovitejših industrijskih lobističnih operacij v zgodovini Francije: manipulacij brez primere, ki so jih sprožili finančni interesi in so privedle do smrti desettisočev delavcev, za katere sploh ni bilo znano, da so ogroženi. Vse se je začelo z odkritjem izdelka iz drobovja zemlje: azbestnega vlakna. Neverjetno poceni, učinkovit in odporen proti vsemu je kmalu obogatil številna podjetja. Azbest je bil vseprisoten: v naših domovih, v naših šolah, v naših avtomobilih, v predmetih vsakdanjega življenja, ki smo jih uporabljali. Bil je nepogrešljiv, a smrtonosen izdelek, in že leta 1906 je prvo medicinsko poročilo zaradi njegovih nevarnosti za zdravje sprožilo alarm. Petdeset let pozneje je bila azbestoza, bolezen, ki jo povzroča vdihavanje azbesta, že na seznamu poklicnih bolezni. Kljub temu je bil azbest v Franciji legalen še do leta 1997. Kako je do tega lahko prišlo? Predvsem zato, ker je CPA, Stalni odbor za azbest, več kot dvajset let branil širjenje te smrtonosne vlaknine na trgu. Kako je tej lobistični skupini uspelo zaslepiti državo pred tako smrtonosno nevarnostjo? Katere komunikacijske in dezinformacijske strategije je uporabljala? Kakšno nacionalno in mednarodno podporo je prejela? Francoska organizacija je razpolagala z ogromno, daleč prek meja segajočo oglaševalsko močjo. Šele leta 1997 je vlada Alaina Juppéja končno prepovedala azbest in razpustila CPA. Pod pritiskom akademikov s kampusa Jussieu je vlada priznala "afero" z azbestom, pri čemer se je skrbno izogibala besedi "škandal". A bilo je prepozno: azbest je bil vseprisoten in vsaka stavba, zgrajena v šestdesetih ali sedemdesetih letih ali prenovljena pred letom 1997, je bila kontaminirana: to pomeni polovico hiš v Franciji in polovico univerzitetnih klinik ter veliko večino šol. Do danes se število sodnih postopkov še naprej povečuje. Odgovornost države je bila v 2000-ih letih celo večkrat priznana, vendar se 25 let po izbruhu škandala zdi obsodba vse manj verjetna.