Preteklost in sedanjost: Apokalipsa

Paolo Mieli in trije mladi študenti zgodovine govorijo o preteklosti z zgodovinarji in univerzitetnimi profesorji.

Danes se z izrazom apokalipsa navezujemo na tragičen dogodek ali katastrofo; apokaliptični slog je mračen in poln temnih podob. V resnici beseda apokalipsa, iz grške apocàlypsis, pomeni razodetje, razkritje. Gre za literarno zvrst, ki je bila zelo uspešna od 2. stoletja pr. n. št. do 2. stoletja po Kr. in ki je nastala kot krik upanja v prepričanju, da bo Bog kljub preteči prisotnosti zla na koncu prevladal. V Svetem pismu apokaliptična zvrst ni prisotna le v knjigi Razodetja, zadnji v Novi zavezi, temveč tudi v Stari zavezi, v knjigi preroka Daniela, in v apokrifni knjigi, ki je ni v katoliškem in reformiranem Svetem pismu, to je v Enohovi knjigi. Zadnja knjiga Nove zaveze je Janezovo razodetje, znano kot Knjiga razodetja, ki predstavlja eno najtežje razložljivih besedil v svetopisemskem kanonu. Janez v videnju vidi Boga, ki sedi na prestolu v nebeškem kraljestvu, Božje jagnje in knjigo, zapečateno s sedmimi pečati. V studiu s Paolom Mielijem o tem govori profesorica Antonella Bellantuono.