Pot zmagovalca: Marina

Devetindevetdesetega nihče ne bo pozabil, še posebej ne Marina Lukić, ki je preživela bombardiranje Varvarinskega mostu. Raketa, izstreljena brez opozorila, predvsem pa brez razloga, saj ta most na Južni Moravi ni bil vojaški cilj, je bila hitrejša od Marine, Marijane in Sanje, ki je umrla. S šrapneli v telesu, strašnim spominom in spoznanjem, da nikoli ne bo postala mati, je nadaljevala naprej. Končala je gimnazijo, Medicinsko fakulteto v Beogradu in odšla v Nemčijo, ker je bilo tam lažje dobiti specializacijo in službo. Najlepša novica zanjo in za moža, ki je prav tako specialist psihiatrije, je prišla novembra 2016. Zvedela je, da je kljub statistiki, ki je kazala, da je to nemogoče, vendarle noseča. Bila je zmedena, prestrašena, a pogum je znova zmagal. Njena nosečnost je bila od začetka vodena kot zapletena, ne le zanjo, temveč tudi za nemške zdravnike, ki se niso srečali z nekom, ki ima otroka in toliko šrapnelov v trebuhu. Od kolegice s srbskim poreklom so zdravniki pred porodom dobili e-pošto, v kateri je pisalo, da so ji dolžni zagotoviti prijeten in lep porod, ker je, med drugim, tudi njihova država sodelovala pri bombardiranju Varvarinskega mostu. In porod je res minil v lepem vzdušju. Marina je rodila zdravega dečka. Zaradi sina sta se z možem pred kratkim vrnila v Srbijo. Vse, kar sta se naučila v Nemčiji, danes uporabljata v svoji ambulanti kot specialisti psihiatrije in psihoterapevti. Večina pacientov ni seznanjena z Marininim življenjskim bojem, je pa očarana nad njeno nevsakdanjo karizmo in razumevanjem. Vsakodnevno pomaga ljudem in vsak dan zre v svojo največjo zmago, ki jo je dosegla z velikim tveganjem. Rane in brazgotine, ki jih ima na telesu in duši, nosi s ponosom. Opominjajo jo na tragedijo, vzdržljivost, nadčloveški pogum, predvsem pa na to, da je življenje vendarle močnejše tudi od nemogočega.