TV Gledališče: Pomarančna lupina

Ta produkcija Ateljeja 212 je nastala po besedilu Maje Pelević, ki kritično obravnava postindustrijsko družbo, vseprisotne obsesije s fizičnim videzom, dietami, plastično kirurgijo, telesnostjo, novimi tehnologijami, pa tudi zmedo in osamljenost sodobnega človeka ter posledice spremenjenih odnosov v okolju. Predstava režiserja Gorana Markovića se razlikuje od izvirnega besedila, posamezni prizori so dodani, drugi izključeni, igra je stilizirana, scenografija pa zadržana. V predstavi nastopajo štirje izvajalci, pri čemer le Jelena Ilić igra eno vlogo, protagonistko Pomarančo, medtem ko ostali ustvarjajo več likov, pa tudi pripovedovalce. Za razliko od teh sekundarnih likov, ki so bolj splošni kot konkretni, bolj tipi kot liki, je Pomaranča psihološko bolj izoblikovana. Doživlja preobrazbo, iz žalostne žrtve družbe, ki vsiljuje imperativ nerealne lepote, bogastva, slave, uspeha in ne dopušča človeku, da bi bil nepopoln, s čimer poglablja osamljenost in negotovost, Pomaranča postane primer feministične upornice, ki zavrača zahteve po teh večno izmikajočih se popolnostih. Prostor za igro je uokvirjen z ogledali, ki odsevajo tako igralce kot občinstvo. Poleg tega, da so vizualno privlačna, so zanimive tudi rešitve na pomenskem nivoju predstave, saj poudarjajo narcisoidnost sodobne družbe, preobremenjenost z videzom, površino in odsevi, na račun bistvenih vrednot. To izstopa tudi kot osnovna ideja predstave, kot kritična, baudrillardovska popačenost (post)kapitalističnega sveta, ki ga določa pretirano obstajanje praznih form, prividov, nakopičenih znakov, ki v tej nakopičenosti na nek način obupano poskušajo skriti dejstvo, da sta smisel in bistvo izgubljena.