Časovna kapsula: Srbske srednjeveške zadužbine Severne Makedonije - Pelagonijske zadužbine

Uredništvo za kulturo in umetnost Kulturno-umetniškega programa premierno prikazuje deveto oddajo Pelagonijske zadužbine, dokumentarne serije Časovna kapsula – srbske srednjeveške zadužbine v Severni Makedoniji. Oddaja je posvečena samostanoma Treskavec in Zrze, umeščenima v impresivno okolje območja Pelagonije. Samostan Treskavec je oddaljen 10 kilometrov od Prilepa in 6 kilometrov od Markove utrdbe. Razgled z Zlatovrha, z 1422 metri nadmorske višine, na prostrano rodovitno Pelagonijo in vulkanske skalne stene, raztresene po vsej okolici, je res impresiven in neponovljiv... Na planoti pod vrhom Zlatovrh že stoletja stoji samostan Treskavec, posvečen Vnebovzetju Presvete Bogorodice. Meni se, da na mestu, kjer stoji Treskavec, življenje obstaja že od antike. Domneva se, da je od 3. stoletja pr. n. št. do 3. ali 4. stoletja n. št. celotno območje bilo kultno mesto, kar potrjujejo številni viri zdravilne vode, starodavni grobovi menihov, najdeni v skalah, puščavniške celice, pa tudi molilnice v skalah, v katerih je s freskami upodobljen lik Božje Matere. Arheološke raziskave so pokazale, da je v 5. ali 6. stoletju obstajala zgodnjekrščanska bazilika in da je na njenih temeljih zrasla srednjeveška cerkev. Profesorica Svetlana Smolčić Makuljević, umetnostna zgodovinarka in avtorica pomembne monografije o Treskavcu, meni, da samostan predstavlja kompleksen kultni prostor, treskavaško Sveto goro, da je posvečen čudežni Bogorodici in da je bil v srednjem veku pod zaščito bizantinskih, bolgarskih in srbskih vladarjev... Treskavec so obdarovali srbski vladarji iz dinastije Nemanjićev, kralja Milutin in Stefan Dečanski, cesar Dušan in njegov sin Uroš V, kakor tudi kralja Vukašin in Uglješa Mrnjavčević. O njem največ izvemo iz zlatopečatnih listin Dušana Nemanjića, ki jih je podaril samostanu po letu 1334 in zavzetju Prilepa. Ktitorja Treskavca sta bila tudi bizantinski cesar Andronik II in njegov sin ter sovladar Mihael IX Paleolog. Treskavec je bil večkrat porušen, predelan in obnavljan. V njegovi arhitekturi je prepoznati več gradbenih faz, na fasadi pa se zaznajo različni načini zidave, vrste materialov ter okraševanje in dekoracija cerkve. V 14. stoletju je kralj Dušan dal zgraditi in poslikati narteks, nadvišan z dvema kupolama, podobno Hilandarju ali Cerkvi Kristusa Odrešenika v Bolgariji, ki jo je postavil Stefan Dečanski v znamenje zmage nad Bolgari v bitki pri Velbuždu, Bolgari pa so jo porušili v 20. stoletju. Danes je Treskavec pod odri, v pričakovanju obnove cerkve, poslikave in srednjeveške jedilnice. Samostan Zrze je oddaljen 34 km od Prilepa. Umeščen je v čudovito naravno okolje gore Dautice na 1000 metrih nadmorske višine, na strateško pomembnem mestu. Kot pomemben puščavniški center, ki pod svojo streho združuje več srednjeveških cerkva, je zgrajen na skalnatem grebenu, prepredenem z jamami – puščavniškimi celicami, v katerih so se v srednjem veku asketsko urili isihasti puščavniki. Samostan je posvečen Preobraženju. V samostanskem kompleksu stojijo ena ob drugi in pod isto streho Cerkev Svetega Preobraženja, Cerkev svetih Petra in Pavla, kapela svetega Nikolaja in kapela svetega Jurija. Izjemno lepo urejen samostanski kompleks dopolnjujejo konaki in vrt, pa tudi številni ostanki antičnih stebrov ter zgodnjekrščanske bazilike iz 4. ali 5. stoletja. Samostan Svetega Preobraženja je bil postavljen v 14. stoletju v času vladavine cesarja Dušana Nemanjića. Nad zahodno steno vhoda v narteks stoji ktitorski napis, v katerem piše, da je sin jeromonaha Germana, po imenu Hajko, ki se je ob vstopu v meniški stan preimenoval v Haritona, postavil svetišče, sedanji narteks, njegova vdova in sinova Pribil in Prijezda, ki sta bila pozneje znana pod meniškima imenoma Janez in Makarij, pa so naročili, da se "popiše", to je poslikata cerkev in zahodna fasada, za 30 perperjev. Cerkev je bila v 16. stoletju dozidana, vzhodna stena je bila odstranjena, tako da je prvotna cerkev postala narteks. Poslikava narteksa je nastala leta 1369. V na novo zgrajenem delu je zograf Onufrij leta 1535 izvedel nov sloj fresk. Preslikal je tudi del ikon. Oddaja je nastala z blagoslovom Srbske pravoslavne cerkve in Njegove svetosti, srbskega patriarha g. Porfirija, ter z blagoslovom Makedonske pravoslavne cerkve OA in ohridskega in makedonskega nadškofa g. Stefana. Poleg gradiva, ki ga je ekipa RTS posnela na terenu v Severni Makedoniji, je bil za realizacijo oddaje uporabljen arhivski material, fotografije in risbe iz fotodokumentacije Narodnega muzeja Srbije, kakor tudi fotografije dr. Bojana Popovića, dr. Marke Tomić Đurić, prof. dr. Tatjane Starodubcev, Đorđa Đokovića, zografa Zorana Jovanovića in prof. dr. Svetlane Smolčić Makuljević. Duhovni pesmi svetega vladike Nikolaja Velimirovića in Isaije Srbina v izvedbi vokalne solistke Jovane Baraksadić. V vlogi meniha je Miloš Milovanović. Izbrane odlomke je bral Dragan Vučelić.