Časovna kapsula: Srbske srednjeveške zadužbine v Severni Makedoniji - Samostan Mateič

Uredništvo za kulturo in umetnost Kulturno-umetniškega programa premierno predvaja tretjo oddajo iz dokumentarne serije "Časovna kapsula – Srbske srednjeveške zadužbine v Severni Makedoniji", ki je posvečena samostanu Matejču, oddaljenemu 12 km od Kumanova. Matejč se nahaja na vrhu vzpetine Skopske Črne gore, obdan s pravljično in nedotaknjeno naravo. Samostan je zadnja carska zadužbina Nemanjićev, ki so jo postavili cesar Dušan, cesarica Jelena in njun sin Uroš Peti, in je največji srednjeveški pravoslavni hram v Severni Makedoniji. Ohranjeni napisi v grškem jeziku pričajo, da je bil prvotni hram zgrajen v 11. stoletju, v času vladavine bizantinskega cesarja Izaka Komnena. Prvič se omenja v Hrisovulji kralja Milutina iz leta 1300. Veljalo je, da je sredi 14. stoletja obnovo samostana začel cesar Dušan, vendar ga je smrt prehitela, zato sta hram dokončali njegova vdova, cesarica Jelena, in sin Uroš. Hram v Matejču spominja na Cerkev Bogorodice Ljeviške v Prizrenu in Svetega Jurija v Starem Nagoričanu ter je eden največjih, postavljenih v srednjem veku, drugi po velikosti v srednjeveški Srbiji. Petnajst ciklov in množica upodobitev ter figur krasi samostan. Med freskami je portret cesarja Dušana, pa tudi kompozicija, na kateri sta upodobljena cesarica Jelena in mladi Uroš, kako med seboj držita hram. Na zidu priprata je, po Gračanici, Dečanih in Pećki patriarhiji, naslikan rodovnik Nemanjićev, ki se na vrhu konča z družino cesarja Dušana. V 15. stoletju je bil samostan Matejč pomembno kulturno in književno središče ter prepisovalni center. V njem je živel in ustvarjal Vladislav Gramatik, srbski književnik in dijak, kakor tudi dva velika skladatelja: Isaija Srb in Nikola Srb. V 18. stoletju so Turki s samostanske cerkve sneli svinčeno streho in z njo pokrili Eski džamijo v Kumanovu. Tako je samostan ostal brez strehe, kar je pospešilo njegovo propadanje. Nato je bil oropan in iz njega so odnesli vse dragocenosti... V 19. stoletju o njem skorajda ni podatkov, in šele v času Kraljevine Jugoslavije je bila samostanska cerkev dvakrat obnovljena. Raziskovala sta ga in podrobno fotografirala Đurđe Bošković in Radoslav Grujić. Ob zori 21. stoletja je doživel kalvarijo, ko so leta 2001 albanski skrajneži zasedli samostan in na vandalski način poškodovali zidove hrama ter uničili njegove freske. Devastirali so tudi druge objekte v samostanskem kompleksu. To je tudi povod, da je Srbski kulturno-informativni center "Spona" iz Skopja poslal apel in prošnjo za pomoč pri obnovi Samostana Vnebovzetja Presvete Bogorodice v Matejču ter iniciativo, da se ga uvrsti na Unescov seznam ogrožene svetovne kulturne dediščine. Vendar od takrat do danes pogrom nad samostanom ne preneha.