SPC: Od konkordata do informbiroja: Ustaši žgejo cerkve in Srbe.

Položaj pravoslavnih Srbov v zahodnih krajih Kraljevine Jugoslavije je bil od nekdaj težak, še posebej pa se je poslabšal pred drugo svetovno vojno. O tem je dalmatinski škof Irinej podal poročilo na Saboru leta 1935, o težkem položaju Srbov pa je pisal knezu Pavlu konec istega leta: "Vaša visokost, zagotavljamo Vam, da že dolgo v teh krajih Jugoslavije nihče ne čuti varnosti ne države, ne premoženja, ne osebne varnosti. Časi so za pravoslavne Srbe in državi zveste sinove in hčere veliko slabši kot leta 1914. Tudi najnevednejši naš eparhijanec vidi in na lastni koži čuti, da je zlo iz dneva v dan večje." Takoj po ustanovitvi Neodvisne države Hrvaške so ustaši začeli izvajati načrt, da eno tretjino Srbov pobijejo, drugo izženejo, tretjo pa spreobrnejo v katolištvo. Za neodločne je bila ustanovljena hrvaška pravoslavna cerkev. Pravoslavni duhovniki iz Dubrovnika so opozarjali, da rimskokatoliška duhovščina usmerja politično življenje hrvaškega naroda tega območja k "verski nestrpnosti in plemenskemu sovraštvu", nižja duhovščina po vaseh pa je bila "vzgojena v fratrsko-avstrijskem duhu in fanatičnem sovraštvu do vsega, kar ni hrvaško".